Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C‑434/09,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Supreme Court of the United Kingdom, prej House of Lords (Združeno kraljestvo), z odločbo z dne 5. maja 2009, ki je prispela na Sodišče 5. novembra 2009, v postopku
Shirley McCarthy
proti
Secretary of State for the Home Department ,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, D. Šváby, sodnik, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), sodnica, E. Juhász in J. Malenovský, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. oktobra 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3(1) in 16 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EES (UL L 158, str. 77, in popravek v UL 2004, L 229, str. 35 – ta popravek ne zadeva slovenske različice).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med S. McCarthy in Secretary of State for the Home Department (ministrstvo za notranje zadeve, v nadaljevanju: Secretary of State) zaradi njene prošnje za pridobitev dovoljenja za prebivanje.
3V uvodnih izjavah od 1 do 3 Direktive 2004/38 je navedeno:
„(1) Državljanstvo Unije podeljuje vsakemu državljanu Unije temeljno in individualno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih v Pogodbi, in ukrepov, sprejetih za njeno izvajanje.
(2) Prosti pretok oseb predstavlja eno od temeljnih svoboščin notranjega trga, ki zajema področje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljena svoboda v skladu z določbami Pogodbe.
(3) Državljanstvo Unije bi moralo predstavljati temeljni status državljanov držav članic, ko uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja. Zato je treba kodificirati in pregledati obstoječe instrumente Skupnosti, ki ločeno obravnavajo delavce, samozaposlene osebe kot tudi študente in druge nezaposlene osebe z namenom poenostavitve in krepitve pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije.“
4V poglavju I Direktive 2004/38, naslovljenem „Splošne določbe“, so členi od 1 do 3.
5Člen 1 z naslovom „Predmet“ določa:
„Ta direktiva določa:
(a) pogoje, ki urejujejo uresničevanje pravice državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic;
(b) pravico do stalnega prebivališča na ozemlju držav članic za državljane Unije in njihove družinske člane;
(c) omejitve pravic, navedenih v točkah (a) in (b), zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.“
6Člen 2 Direktive 2004/38 z naslovom „Opredelitve pojmov“ določa:
„Za namene te direktive:
1‚Državljan Unije‘ pomeni vsako osebo, ki ima državljanstvo države članice;
2‚Družinski član‘ pomeni:
(a) zakonca;
(b) partnerja, s katerim je državljan Unije sklenil registrirano partnerstvo na podlagi zakonodaje države članice, če zakonodaja države članice gostiteljice obravnava registrirana partnerstva kot enakovredna zakonski zvezi in v skladu s pogoji, določenimi v ustrezni zakonodaji države članice gostiteljice;
(c) potomce v ravni črti, ki so mlajši od 21 let ali so vzdrževane osebe, in tiste[ga] zakonca ali partnerja, opredeljenega v točki (b);
(d) vzdrževane prednike v ravni črti in vzdrževane prednike v ravni črti zakonca ali partnerja, opredeljenega v točki (b);
3‚Država članica gostiteljica‘ pomeni državo članico, v katero se državljan Unije preseli z namenom uresničevanja svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja.“
7Člen 3 Direktive 2004/38, naslovljen „Upravičenci“, v odstavku 1 določa:
„Ta direktiva se uporablja za vse državljane Unije, ki se preselijo ali prebivajo v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so, in za njihove družinske člane, kot opredeljene v točki 2 člena 2, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo.“
8V poglavju III te direktive, naslovljenem „Pravica do prebivanja“, so členi od 6 do 15.
9Člen 6 določa:
„1. Državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list.
2Določbe odstavka 1 se uporabijo tudi za družinske člane, ki imajo veljavni potni list, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali se pridružijo državljanu Unije.“
10Člen 7 Direktive 2004/38 določa:
„1. Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev če:
(a) so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici ali
(b) imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali
(c) − so vpisani v zasebno ali javno ustanovo, ki jo država članica gostiteljica pooblasti ali financira na osnovi svoje zakonodaje ali upravne prakse, prvenstveno z namenom, da študirajo, kar vključuje poklicno usposabljanje, in − imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici in zagotovijo ustreznemu nacionalnemu organu, z izjavo ali na kakšen drug enakovreden način, ki ga lahko izberejo, da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici ali
(d) so družinski člani, ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije, ki izpolnjuje pogoje, navedene v točkah (a), (b) ali (c).
2Pravica do prebivanja, predvidena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici, pod pogojem da takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c).
3Za namene odstavka 1(a) državljan Unije, ki ni več delavec ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca ali samozaposlene osebe v naslednjih primerih:
[…]
4Z odstopanjem od odstavkov 1(d) in 2 zgoraj, imajo pravico do prebivanja kot družinski člani državljana Unije, ki izpolnjuje pogoje iz točke 1(c) zgoraj, samo zakonec, registrirani partner, predviden v členu 2(2)(b) in vzdrževani otroci. Člen 3(2) se uporablja za njegove/njene vzdrževane prednike v ravni črti in za vzdrževane prednike v ravni črti njenega/njegovega zakonca ali registriranega partnerja.“
11V poglavju IV Direktive 2004/38, naslovljenem „Pravica do stalnega prebivališča“, člen 16, naslovljen „Splošno pravilo za državljane Unije in njihove družinske člane“, določa:
„1. Državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III.
2Odstavek 1 velja tudi za družinske člane, ki niso državljani države članice in ki zakonito prebivajo z državljanom Unije v državi članici gostiteljici nepretrgano pet let.
[…]
4Ko je pravica do stalnega prebivališča enkrat pridobljena, se jo lahko izgubi samo zaradi odsotnosti iz države članice gostiteljice, ki traja več kot dve zaporedni leti.“
12V poglavju V te direktive, naslovljenem „Skupne določbe o pravici do prebivanja in pravici do stalnega prebivanja“, člen 22, naslovljen „Ozemeljsko področje uporabe“, določa:
„Pravica do prebivanja in pravica do stalnega prebivanja zajema celotno ozemlje države članice gostiteljice. Države članice lahko pravico do prebivanja in pravico do stalnega prebivanja ozemeljsko omejijo samo takrat, kadar enake omejitve veljajo tudi za njihove lastne državljane.“
13V skladu s pravili Združenega kraljestva o priseljevanju državljani tretjih držav, ki nimajo dovoljenja za prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva na podlagi teh pravil, ne izpolnjujejo niti pogojev, da bi na podlagi teh določb pridobili dovoljenje za prebivanje kot zakonec osebe s prebivališčem v Združenem kraljestvu.
14S. McCarthy, državljanka Združenega kraljestva, ima tudi irsko državljanstvo. Vseskozi živi v Združenem kraljestvu, kjer je bila tudi rojena, in ni nikoli trdila, da je ali je bila zaposlena oseba, samozaposlena oseba ali oseba z zadostnimi sredstvi za preživljanje. Je prejemnica socialne pomoči.
15S. McCarthy se je 15. novembra 2002 poročila z državljanom Jamajke, ki nima dovoljenja za prebivanje v Združenem kraljestvu v skladu s pravili o priseljevanju.
16Po poroki je S. McCarthy prvič zaprosila za irski potni list, ki ga je tudi pridobila.
17S. McCarthy in njen mož sta 23. julija 2004 kot državljanka Unije in njen zakonec v skladu s pravom Unije pri Secretary of State zaprosila za dovoljenje za prebivanje in potrdilo o prijavi prebivanja. Secretary of State je njuno zahtevo zavrnilo z obrazložitvijo, da S. McCarthy ni „upravičena oseba“ (to je zaposlena oseba, samozaposlena oseba ali oseba z zadostnimi sredstvi za preživljanje) in zato tudi g. McCarthy ni zakonec „upravičene osebe“.
18S. McCarthy je zoper odločbo, ki jo je glede nje sprejelo Secretary of State, vložila tožbo pri Asylum and Immigration Tribunal (v nadaljevanju: Tribunal), ki jo je to 17. oktobra 2006 zavrnilo. Po tem, ko je High Court of Justice (England & Wales) odredilo, naj se tožba ponovno preizkusi, je Tribunal 16. avgusta 2007 potrdilo svojo odločitev.
19Pritožbo S. McCarthy zoper odločitev Tribunal je Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) zavrnilo. S. McCarthy je zoper njegovo odločitev vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.
20G. McCarthy zoper del odločbe, ki se je nanašal nanj, ni vložil tožbe zoper odločbo Secretary of State, ampak je vložil novo prošnjo za dovoljenje za prebivanje, ki je bila ponovno zavrnjena. G. McCarthy je nato zoper to drugo odločbo vložil tožbo pri Tribunal, ki je odločanje o njej odložilo do končne odločitve v zvezi s tožbo S. McCarthy.
21V teh okoliščinah je Supreme Court of the United Kingdom odločilo prekiniti postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je oseba, ki ima dvojno državljanstvo, in sicer Irske in Združenega kraljestva, in ki je vse življenje prebivala v Združenem kraljestvu, ‚upravičenec‘ v smislu člena 3 Direktive […] 2004/38[…]?
2Ali je taka oseba ‚zakonito prebivala‘ v državi članici gostiteljici za namene člena 16 te direktive, če ni izpolnjevala pogojev iz člena 7 [te] direktive […]?“
22Kot je razvidno iz točk od 14 do 19 te sodbe, se spor o glavni stvari nanaša na prošnjo za pridobitev pravice do prebivanja v skladu s pravom Unije, ki jo je S. McCarthy, državljanka Unije, vložila v državi članici, katere državljanstvo ima in v kateri je vseskozi prebivala.
23S to prošnjo se dejansko želi doseči priznanje pravice do prebivanja G. McCarthyju, državljanu tretje države, na podlagi Direktive 2004/38 kot družinskemu članu S. McCarthy, ker se mu taka pravica do prebivanja ne more priznati na podlagi uporabe pravil Združenega kraljestva na področju priseljevanja.
24Najprej je treba opozoriti, da čeprav je predložitveno sodišče svoja vprašanja formalno omejilo samo na razlago členov 3(1) in 16 Direktive 2004/38, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču sporoči vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se je nanje sklicevalo v predstavitvi svojih vprašanj ali ne (glej sodbo z dne 8. novembra 2007 v zadevi ING. AUER, C-251/06, ZOdl., str. I-9689, točka 38 in navedena sodna praksa).
25Glede tega je treba ugotoviti, da iz predložitvene odločbe, iz spisa in iz stališč, predloženih Sodišču, ni razvidno, da je S. McCarthy kadar koli uresničevala svojo pravico do prostega gibanja na ozemlju držav članic, bodisi individualno bodisi kot družinski član državljana Unije, ki je uresničeval to pravico. Ugotoviti je treba tudi, da S. McCarthy prosi za priznanje pravice do prebivanja na podlagi prava Unije, pri čemer ne trdi, da je zaposlena ali samozaposlena oseba ali da ima dovolj sredstev za preživljanje.
26Zato je treba prvo vprašanje predložitvenega sodišča razumeti, kot da se v bistvu nanaša na to, ali se člen 3(1) Direktive 2004/38 ali člen 21 PDEU uporabi v primeru državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ki je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima poleg tega še državljanstvo druge države članice.
27Najprej je treba poudariti, da je z državljanstvom Unije vsakemu državljanu Unije podeljena temeljna in individualna pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih v Pogodbah, in ukrepov, sprejetih za njihovo izvajanje, prosto gibanje oseb pa je poleg tega ena od temeljnih svoboščin notranjega trga, ki je bila ponovno potrjena tudi v členu 45 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (sodba z dne 7. oktobra 2010 v zadevi Lassal, C-162/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 29).
28V zvezi z Direktivo 2004/38 je Sodišče že razsodilo, da je njen namen olajšanje uresničevanja temeljne in individualne pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je s Pogodbo neposredno podeljena državljanom Unije, in zlasti krepitev te pravice (glej sodbo z dne 25. julija 2008 v zadevi Metock in drugi, C-127/08, ZOdl., str. I-6241, točki 82 in 59, in zgoraj navedeno sodbo Lassal, točka 30).
29Sodišče je prav tako ugotovilo, da načelo mednarodnega prava, določeno v členu 3 Protokola št. 4 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani v Rimu 4. novembra 1950, od katerega pravo Unije v odnosih med državami članicami ne odstopa, prepoveduje, da država članica lastnim državljanom prepove vstop na njeno ozemlje ali prebivanje v njej na kateri koli podlagi (glej sodbi z dne 4. decembra 1974 v zadevi Van Duyn, 41/74, Recueil, str. 1337, točka 22, in z dne 27. septembra 2001 v zadevi Barkoci in Malik, C-257/99, Recueil, str. I-6557, točka 81), to načelo pa prepoveduje tudi, da država članica svoje državljane izžene iz svojega ozemlja ali da jim prebivanje na tem ozemlju odreče ali ga pogojuje (glej v tem smislu sodbi z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh, C-370/90, Recueil, str. I-4265, točka 22, in z dne 11. decembra 2007 v zadevi Eind, C-291/05, ZOdl., str. I-10719, točka 31).
30Prvi del tega vprašanja, kot ga je preoblikovalo Sodišče, se nanaša na to, ali je treba člen 3(1) Direktive 2004/38 razlagati tako, da se ta direktiva uporabi za državljana v položaju, v kakršnem je S. McCarthy, ki ni nikoli uresničeval pravice do prostega gibanja, ki je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima poleg tega še državljanstvo druge države članice.
31Na podlagi jezikovne, sistematične in teleološke razlage te določbe je treba na to vprašanje podati negativen odgovor.
32Namreč, najprej so v skladu s členom 3(1) Direktive 2004/38 upravičenci iz te direktive vsi državljani Unije, ki se „preselijo“ v državo članico – „razen“ v tisto državo, katere državljani so – ali v njej prebivajo.
33Drugič, čeprav je res, da – kot je bilo opozorjeno v točki 28 te sodbe – je namen Direktive 2004/38 olajšanje in krepitev uresničevanja temeljne in individualne pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je podeljena neposredno vsakemu državljanu Unije, je vseeno njen namen, kot je razvidno iz člena 1(a), določitev pogojev, ki urejujejo uresničevanje te pravice.
34Ker – kot je bilo poudarjeno v točki 29 te sodbe – prebivanje osebe, ki živi v državi članici, katere državljanstvo ima, ne sme biti pogojeno, se Direktiva 2004/38, ki se nanaša na pogoje uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ne uporabi za državljana Unije, ki ima – ker živi v državi članici, katere državljan je – brezpogojno pravico do prebivanja.
35Tretjič, iz Direktive 2004/38 kot celote izhaja, da je prebivanje, na katero se ta nanaša, povezano z uresničevanjem prostega gibanja oseb.
36Tako najprej člen 1(a) te direktive opredeljuje svoj namen s sklicevanjem na uresničevanje pravice državljanov Unije do „prostega gibanja in prebivanja“ na ozemlju držav članic. Tako razmerje med prebivanjem in prostim gibanjem izhaja tudi iz naslova te direktive in iz večine njenih uvodnih izjav, pri čemer je poleg tega v drugi uvodni izjavi prosti pretok oseb izrecno naveden.
37Dalje, pravica do prebivanja iz Direktive 2004/38, in sicer tako pravica do prebivanja, določena v njenih členih 6 in 7, kot tudi pravica do stalnega prebivališča, določena v njenem členu 16, se nanaša na prebivanje državljana Unije bodisi v „drugi državi članici“ bodisi v „državi članici gostiteljici“ in tako ureja pravni položaj državljana Unije v državi članici, katere ni državljan.
38Nazadnje, čeprav – kot je bilo opozorjeno v točki 32 te sodbe – člen 3(1) Direktive 2004/38 za „upravičence“ iz te direktive določa vse državljane Unije, ki se preselijo v državo članico „ali“ v njej prebivajo, iz njenega člena 22 izhaja, da ozemeljsko področje uporabe pravice do prebivanja in pravice do stalnega prebivanja, na kateri se nanaša ta direktiva, zajema celotno ozemlje „države članice gostiteljice“, pri čemer je ta v členu 2, točka 3, te direktive opredeljena kot država članica, v katero se državljan Unije „preseli“ z namenom uresničevanja „svoje“ pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
39Zato v kontekstu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ta državljan ni „upravičenec“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38 in se ta zanj ne uporablja, če zadevni državljan Unije ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja in je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je.
40Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da ima ta državljan tudi državljanstvo države članice, v kateri ne prebiva.
41Dejstvo, da ima državljan Unije državljanstvo več držav članic, namreč ne pomeni, da uresničuje svojo pravico do prostega gibanja.
42Nazadnje je treba ugotoviti tudi, da če državljan Unije, kot je S. McCarthy, ni „upravičenec“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38, tudi njegov zakonec to ne more biti, ker pravice, ki jih ta direktiva podeljuje družinskim članom upravičenca iz te direktive, niso njihove lastne pravice, ampak izvedene pravice, ki so jim podeljene na podlagi njihovega statusa družinskega člana upravičenca (glej v zvezi z instrumenti prava Unije pred Direktivo 2004/38 sodbo z dne 8. julija 1992 v zadevi Taghavi, C-243/91, Recueil, str. I-4401, točka 7, in zgoraj navedeno sodbo Eind, točka 23).
43Zato je treba člen 3(1) Direktive 2004/38 razlagati tako, da se ta direktiva ne uporablja za državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ki je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima poleg tega še državljanstvo druge države članice.
44Drugi del tega vprašanja, kot ga je preoblikovalo Sodišče, se nanaša na to, ali se člen 21 PDEU uporablja za državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ki je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima poleg tega še državljanstvo druge države članice.
45Glede tega je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso pravila Pogodbe na področju prostega gibanja oseb in akti, sprejeti za njihovo izvrševanje, ne morejo uporabiti v položajih, v zvezi s katerimi ni podana nobena navezna okoliščina glede katerega od položajev, ki ga predvideva pravo Unije, in katerih vsa upoštevna dejstva se umeščajo v eno samo državo članico (glej v tem smislu sodbo z dne 1. aprila 2008 v zadevi Vlada francoske skupnosti in valonska vlada, C-212/06, ZOdl., str. I-1683, točka 33, in zgoraj navedeno sodbo Metock in drugi, točka 77).
46Vseeno je treba glede tega ugotoviti, da položaj državljana Unije, ki – kot S. McCarthy – ni uresničeval pravice do prostega gibanja, ne more biti le zaradi tega dejstva izenačen z zgolj notranjim položajem (glej sodbo z dne 12. julija 2005 v zadevi Schempp, C-403/03, ZOdl., str. I-6421, točka 22).
47Sodišče je namreč večkrat poudarilo, da je status državljana Unije zasnovan kot temeljni status državljanov držav članic (glej sodbo z dne 8. marca 2011 v zadevi Ruiz Zambrano, C-34/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 41 in navedena sodna praksa). Poleg tega je Sodišče razsodilo, da člen 20 PDEU nasprotuje nacionalnim ukrepom, s katerimi je državljanom Unije preprečeno dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki so jim podeljene zaradi statusa državljana Unije (glej zgoraj navedeno sodbo Ruiz Zambrano, točka 42).
48Kot državljan vsaj ene države članice ima oseba, kot je S. McCarthy, na podlagi člena 20(1) PDEU status državljana Unije in torej lahko tudi proti svoji matični državi članici uveljavlja pravice, ki se nanašajo na tak status, predvsem pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je podeljena s členom 21 PDEU (glej sodbo z dne 10. julija 2008 v zadevi Jipa, C-33/07, ZOdl., str. I-5157, točka 17 in navedena sodna praksa).
49Vendar iz nobenega dejstva glede položaja S. McCarthy, kot ga je opisalo predložitveno sodišče, ni razvidno, da ji je bilo zaradi zadevnega nacionalnega ukrepa preprečeno dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic v zvezi s statusom državljanke Unije ali da ji je bilo oteženo uresničevanje njene pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic na podlagi člena 21 PDEU. To, da organi Združenega kraljestva pri priznanju njene pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu niso upoštevali, da ima S. McCarthy tudi irsko državljanstvo, nikakor ne vpliva na njeno uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kakor tudi ne na katero koli drugo pravico, ki jo ima na podlagi statusa državljanke Unije.
50Glede tega je treba ugotoviti, da v nasprotju z značilnostmi zadeve, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Ruiz Zambrano, posledica zadevnega nacionalnega ukrepa v postopku v glavni stvari ni, da bi morala S. McCarthy zapustiti ozemlje Unije. Kot je razvidno iz točke 29 te sodbe, ima namreč na podlagi načela mednarodnega prava − ker je državljanka Združenega kraljestva − brezpogojno pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu.
51Ta postopek v glavni stvari se razlikuje tudi od zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Garcia Avello (C-148/02, Recueil, str. I‑11613). V tej zadevi je Sodišče namreč razsodilo, da je bila posledica uporabe ureditve ene države članice za njene državljane, ki imajo tudi državljanstvo druge države članice, ta, da so imeli ti državljani Unije glede na zadevna pravna sistema različne priimke, tako da bi zaradi takega položaja lahko imeli resne neprijetnosti v poklicnem in zasebnem življenju, in sicer zlasti težave pri tem, da bi lahko v državi članici, katere državljani so, uživali pravne učinke aktov ali dokumentov, izdanih pod priimkom, priznanim v drugi državi članici, katere državljani so prav tako.
52Kot je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 14. oktobra 2008 v zadevi Grunkin in Paul, (C-353/06, ZOdl., str. I-7639), v kontekstu, kot je tisti, preučen v okviru zgoraj navedene sodbe Garcia Avello, ni tako pomembno, ali je razlika v priimkih posledica dvojnega državljanstva zadevnih oseb, ampak bolj to, ali ta razlika zadevnim državljanom Unije povzroča resne neprijetnosti, ki pomenijo oviro za prosto gibanje, ki je lahko upravičena le, če temelji na objektivnih preudarkih in je sorazmerna z zakonito zastavljenim ciljem (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Grunkin in Paul, točke 23, 24 in 29).
53Tako je bilo v zadevah, v katerih sta bili izrečeni zgoraj navedeni sodbi Ruiz Zambrano in Garcia Avello, državljanom Unije zaradi zadevnega nacionalnega ukrepa preprečeno dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic v zvezi s tem statusom ali oteženo uresničevanje njihove pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
54Kot je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe, v kontekstu tega postopka v glavni stvari okoliščina, da ima S. McCarthy poleg državljanstva Združenega kraljestva tudi irsko državljanstvo, ne pomeni, da je bil uporabljen ukrep države članice, s katerim bi ji bilo preprečeno dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic v zvezi s statusom državljanke Unije ali oteženo uresničevanje njene pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Zato v takem kontekstu zgolj na podlagi take okoliščine ni mogoče ugotoviti, da položaj zadevne osebe spada na področje uporabe člena 21 PDEU.
55V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se položaj osebe, kot je S. McCarthy, ne navezuje na nobenega od položajev, ki ga predvideva pravo Unije, in da se vsa upoštevna dejstva glede tega položaja umeščajo v eno samo državo članico.
56Iz tega sledi, da se člen 21 PDEU ne uporabi za državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ki je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima poleg tega še državljanstvo druge države članice, če glede položaja tega državljana niso bili uporabljeni ukrepi države članice, s katerimi bi mu bilo preprečeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, ali oteženo uresničevanje njegove pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
57Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti:
58Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje predložitvenega sodišča na drugo ni treba odgovoriti.
59Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Izrek
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1Člen 3(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EES je treba razlagati tako, da se ta direktiva ne uporablja za državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ki je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima poleg tega še državljanstvo druge države članice.
2Člen 21 PDEU se ne uporabi za državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ki je vseskozi prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima poleg tega še državljanstvo druge države članice, če glede položaja tega državljana niso bili uporabljeni ukrepi države članice, s katerimi bi mu bilo preprečeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, ali oteženo uresničevanje njegove pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.