Opinion of the Advocate-General
Kazalo
I – Uvod
1Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
2Sekundarno pravo
a) Uredba št. 343/2003
b) Direktiva 2001/55
c) Direktiva 2003/9
d) Direktiva 2004/83
e) Direktiva 2005/85 III – Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe
IV – Postopek pred Sodiščem
V – Trditve strank
VI – Pravna presoja
A – Uvodne ugotovitve
B – Obveznost izvajanja pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 v primeru resnega tveganja kršitve temeljnih pravic ob predaji prosilca za azil v primarno odgovorno državo članico
C – Država članica, ki prosilca za azil predaja, mora pred predajo prosilca v skladu z Uredbo št. 343/2003 presoditi, ali so temeljne pravice tega prosilca za azil iz Listine o temeljnih pravicah v državi članici sprejema zagotovljene
1Merila za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, vložene v Uniji, so razvidna iz Uredbe Sveta št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države(2) . Temeljna značilnost sistema, vzpostavljenega z navedeno uredbo, za razdelitev pristojnosti na področju azila je, da je za obravnavanje vsake prošnje za azil, vložene v Uniji, načeloma odgovorna le ena država članica. Če je državljan tretje države zaprosil za azil v državi članici, ki v skladu z Uredbo št. 343/2003 za obravnavanje prošnje ni primarno odgovorna, navedena uredba določa postopek za predajo prosilca za azil v primarno odgovorno državo članico.
2Vendar se glede na sedanjo krizo grškega azilnega sistema drugim državam članicam postavlja vprašanje, ali je mogoče prosilce za azil v skladu z zahtevami Uredbe št. 343/2003 predati v Grčijo, če v njej ni več mogoče zagotoviti obravnavanja navedenih prosilcev za azil in njihovih prošenj v skladu z zahtevami Unije. Ker imajo države članice v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 343/2003 pravico, da – z odstopanjem od običajnih pravil o pristojnosti – od primarno odgovorne države članice prevzamejo obravnavanje prošenj za azil, vloženih na njihovem ozemlju, se postavlja še vprašanje, ali tako imenovana „pravica do prevzema odgovornosti“ lahko postane „obveznost prevzema odgovornosti“, če primarno odgovorna država članica ni več sposobna obravnavati prosilcev za azil v skladu z zahtevami prava Unije.
3Predložitveno sodišče mora o teh vprašanjih odločiti v postopku v glavni stvari, v katerem pet prosilcev za azil, ki so nezakonito vstopili na območje Unije v Grčiji, za azil pa so zaprosili na Irskem, nasprotuje vrnitvi iz Irske v Grčijo.
4Obravnavana zadeva je tesno povezana z zadevo C‑411/10, N. S., v kateri sklepne predloge predstavljam na isti dan kot te sklepne predloge. V zadevi N. S. je v središču problematika predaje prosilcev za azil iz Združenega kraljestva v Grčijo v skladu z zahtevami iz Uredbe št. 343/2003, s sklepom predsednika Sodišča pa je bila zadeva N. S. s to zadevo združena za skupni pisni in ustni postopek ter za izdajo skupne odločbe. Zaradi preglednosti v tej zadevi in v zadevi N. S. predstavljam ločene sklepne predloge. Vendar ti sklepni predlogi vsebujejo več sklicevanj na sklepne predloge v zadevi N. S.
1Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
5Člen 1 Listine o temeljnih pravicah z naslovom „Človekovo dostojanstvo“ določa:
„Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“
6Člen 4 Listine o temeljnih pravicah z naslovom „Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja“ določa:
„Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“
7Člen 18 Listine o temeljnih pravicah z naslovom „Pravica do azila“ določa:
„Ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in Protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije […] je priznana pravica do azila.“
8Člen 19 Listine o temeljnih pravicah z naslovom „Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve“ določa:
„1. Kolektivni izgoni so prepovedani.
2Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“
2Sekundarno pravo
9Evropski svet je na posebnem zasedanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 soglašal, da si bo prizadeval za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki bo temeljil na popolni in splošni uporabi Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kot je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija o statusu beguncev), s čimer bo potrjeno načelo nevračanja in zagotovljeno, da nihče ne bo poslan nazaj na območje, kjer je bil preganjan. Evropski svet je poleg tega na tem posebnem zasedanju potrdil, da je treba doseči sporazum o začasni zaščiti razseljenih oseb na podlagi solidarnosti med državami članicami.
10Za izvajanje sklepov iz Tampereja so bile med drugim sprejete ta uredba in te direktive(3) :
11Navedene uredba in direktive podrobneje določajo naslednje.
a) Uredba št. 343/2003
12Uredba št. 343/2003 v skladu z njenim členom 1 določa merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
13Člen 3 Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Države članice obravnavajo prošnjo katerega koli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katere koli od članic zaprosi za azil. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
2Z odstopanjem od odstavka 1 lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki ji jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. V takem primeru navedena država članica postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kjer je ustrezno, obvesti državo članico, ki je bila odgovorna pred njo, državo članico, ki vodi postopek za določitev odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, naj sprejme ali ponovno sprejme prosilca.
3Vsaka država članica si pridrži pravico, da v skladu s svojim nacionalnim pravom pošlje prosilca za azil v tretjo državo v skladu z določbami Ženevske konvencije [o statusu beguncev].
4Prosilec za azil je v jeziku, za katerega se lahko upravičeno pričakuje, da ga razume, pisno obveščen o uporabi te uredbe, njenih rokih in učinkih.“
14Člen 4(1) Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Postopek določanja države članice, odgovorne v smislu te uredbe, se začne takoj, ko je v državi članici vložena prošnja za azil.
2Prošnja se šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec za azil, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa države članice. Če prošnja ni pisna, mora biti čas med izjavo o nameri in pripravo poročila čim krajši.
[…]“
15Člen 5 Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Merila za določanje odgovorne države članice se uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju.
2Država članica, odgovorna v skladu z merili, se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec za azil [prvič] vložil prošnjo v državi članici.“
16Člen 10 Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Če se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 18(3), vključno s podatki iz poglavja III Uredbe (ES) št. 2725/2000, ugotovi, da je prosilec za azil ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu, ko pride do nezakonitega prečkanja meje.
2Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti za odgovorno v skladu z odstavkom 1 in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 18(3), ugotovi, da je prosilec za azil – ki je vstopil na ozemlja držav članic nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – v času vložitve prošnje že živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
Če je prosilec že živel po najmanj pet mesecev v več državah članicah, je za obravnavanje prošnje odgovorna država članica, v kateri je bilo to nazadnje.“
17Člen 13 Uredbe št. 343/2003 določa:
„Če na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene države članice kot odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna prva država članica, v kateri je bila vložena.“
18Člen 16 Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi, so obvezane:
(a) pod pogoji iz členov 17 do 19 sprejeti prosilca za azil, ki je vložil prošnjo za azil v drugi državi članici;
(b) dokončati obravnavanje prošnje za azil;
[…]
3Obveznosti iz odstavka 1 prenehajo, če je državljan tretje države zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če državljan tretje države poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica.
[…]“
19Člen 17 Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Če država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, šteje, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje oz. v vsakem primeru tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu člena 4(2), pozove drugo državo članico, da sprejme prosilca.
Če zahteva po sprejemu prosilca ni podana v obdobju treh mesecev, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, v kateri je bila prošnja vložena.
[…]“
20Člen 18 Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri potrebno in se o zahtevi za sprejem prosilca odloči v dveh mesecih od datuma, ko je prejela zahtevo.
[…]
7Opustitev ukrepanja v dvomesečnem roku iz odstavka 1 in enomesečnem roku iz odstavka 6 je enakovredna sprejetju zahteve in posledica je obveznost sprejema osebe, vključno z določbami o ustrezni ureditvi za prihod.“
21Člen 19 Uredbe št. 343/2003 določa:
„1. Če država članica, na katero je naslovljena zahteva, privoli v sprejem prosilca, država članica, v kateri je bila prošnja za azil vložena, obvesti prosilca o svoji odločitvi, da ne bo obravnavala prošnje, in o obveznosti, da preda prosilca v odgovorno državo članico.
2V odločitvi iz odstavka 1 morajo biti navedeni razlogi, na katerih temelji. Vsebovati mora podrobnosti o roku za predajo in po potrebi informacije o kraju, kamor mora prosilec priti, in datumu, ko mora tja priti, če v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi. Ta odločitev je lahko predmet pritožbe ali pregleda. Pritožba na odločbo ali njen pregled ne zadržita izvedbe premestitve, razen če se sodišča ali pristojni organi odločijo tako za vsak primer posebej, če nacionalno pravo to dopušča.
3Predaja prosilca iz države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil, v odgovorno državo članico se izvede v skladu z nacionalnim pravom prve države članice po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve za sprejem ali odločitvi o pritožbi ali pregledu[, če ima] […] odložilni[…] učin[ek].
[…]
4Če se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je prosilec za azil v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če se prosilec za azil skriva.
[…]“
b) Direktiva 2001/55
22Namen Direktive 2001/55 – v skladu z njenim členom 1 – je določiti najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo, in podpirati uravnoteženje prizadevanj med državami članicami pri sprejemanju teh oseb in posledicah tega sprejemanja.
23V skladu s členom 2(a) Direktive 2001/55 je „začasna zaščita“ izredni postopek, ki v primeru množičnega prihoda ali neizbežnega množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo, zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito takim osebam, zlasti če obstaja tudi tveganje, da v azilnem sistemu ne bo mogoče obravnavati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito.
24Poglavje II Direktive 2001/55 vsebuje določbe o trajanju in izvajanju začasne zaščite. Poglavje III se nanaša na obveznosti držav članic do oseb, ki uživajo začasno zaščito. V poglavju IV Direktive je urejen dostop do azilnega postopka za osebe, ki uživajo začasno zaščito. Poglavje V Direktive se nanaša na vrnitev zadevnih oseb in ukrepe po končani začasni zaščiti. Poglavje VI se nanaša na uravnoteženje prizadevanj in nalog med državami članicami na podlagi solidarnosti v Uniji.
c) Direktiva 2003/9
25Namen Direktive 2003/9 – v skladu z njenim členom 1 – je določiti minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil v državah članicah.
26Minimalni standardi iz Direktive 2003/9 se nanašajo na obveznost držav članic glede informiranja prosilcev za azil (člen 5), dodelitev dokumentov prosilcem za azil (člen 6), bivališče in svobodo gibanja prosilcev za azil (člen 7), ohranitev enotnosti družine prosilcev za azil (člen 8), šolanje in izobraževanje mladoletnikov (člen 10), dostop prosilcev za azil do trga dela (člen 11) in njihovo poklicno usposabljanje (člen 12) ter na materialne pogoje za sprejem in zdravstveno varstvo prosilcev za azil (člen 13 in naslednji).
27Člen 21 Direktive, naslovljen „Pritožbe“, določa, da morajo države članice zagotoviti, da je na negativne odločitve v zvezi z zagotovitvijo pravic v skladu s to direktivo ali sklepe, sprejete v skladu s členom 7, ki individualno vplivajo na prosilce za azil, mogoča pritožba v skladu s postopki, določenimi v nacionalnem pravu. Vsaj na zadnji instanci se zagotovi možnost pritožbe ali revizije pred sodnim organom.
28Države članice v skladu s členom 23 Direktive 2003/9 ob ustreznem upoštevanju svoje ustavne ureditve zagotovijo uvedbo usmerjanja, spremljanja in nadzora ravni pogojev za sprejem. Države članice v skladu s členom 24(2) poleg tega dodelijo vire, potrebne v zvezi s sprejetimi nacionalnimi predpisi za izvajanje te direktive.
d) Direktiva 2004/83
29Namen Direktive 2004/83 – v skladu z njenim členom 1 – je določitev minimalnih standardov glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in glede vsebine te zaščite.
30Poglavja II, III in V Direktive 2004/83 vsebujejo več zahtev in meril v zvezi z obravnavanjem prošenj za priznanje statusa begunca ali zagotavljanje subsidiarne zaščite, pa tudi v zvezi s priznanjem statusa begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, državljanu tretje države. Poglavje IV po eni strani določa, da države članice državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje iz poglavij II in III, priznajo status begunca (člen 13). Po drugi strani to poglavje določa podrobnosti glede preklica, odprave ali zavrnitve podaljšanja statusa begunca (člen 14). Poglavje VI vsebuje ustrezne zahteve za priznanje (člen 18), pa tudi za preklic, odpravo ali zavrnitev podaljšanja statusa subsidiarne zaščite (člen 19). Poglavje VII določa vsebino mednarodne zaščite, ki med drugim zajema zaščito pred vračanjem (člen 21). V poglavju VIII so urejena vprašanja v zvezi z upravnim sodelovanjem. Države članice v skladu s členom 36 zagotovijo ustrezno usposobljenost organov in drugih organizacij, ki izvajajo to direktivo.
e) Direktiva 2005/85
31Namen Direktive 2005/85 – v skladu z njenim členom 1 – je določiti minimalne standarde glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah.
32Direktiva 2005/85 se v skladu s njenim členom 3(1) uporablja za vse prošnje za azil, vložene na ozemlju države članice, vključno na meji ali na tranzitnih območjih države članice, ter za odvzem statusa begunca. Iz člena 4(1), prvi pododstavek, je razvidno, da države članice za vse postopke imenujejo organ za presojo, ki bo odgovoren za ustrezno obravnavanje prošenj v skladu s to direktivo.
33Načela, na katerih temeljijo navedeni postopki, in jamstva, ki jih je treba v zvezi s tem zagotoviti prosilcem za azil, so določena v poglavju II Direktive 2005/85. Podrobnejše zahteve v zvezi s postopkom za priznanje statusa begunca zajema poglavje III Direktive, v katerem je uveden tudi koncept varne tretje države (člen 27) oziroma varne izvorne države (člen 31). V poglavju V je določena pravica prosilca za azil do učinkovitega pravnega sredstva (člen 39).
34Predmet postopka v glavni stvari so tožbe petih prosilcev za azil zoper odločbe Refugee Applications Commissioner (v nadaljevanju: prva tožena stranka v postopku v glavni stvari), v skladu s katerimi je treba te prosilce za azil – za obravnavo njihovih prošenj za azil – v skladu z zahtevami Uredbe št. 343/2003 predati v Grčijo.
35Vse tožeče stranke, ki med seboj niso v nikakršnem razmerju, so potovale čez Grčijo, kjer so bile pridržane zaradi nezakonitega vstopa v državo. Brez izjeme gre za polnoletne moške, ki ne uveljavljajo nobenega posebej ranljivega položaja ali invalidnosti. Vse tožeče stranke so zapustile Grčijo, ne da bi zaprosile za azil, in se odpravile proti Irski, kjer so zaprosile za azil.
36Pet tožečih strank navaja, da prihajajo iz Afganistana, Irana in Alžirije. Vse tožeče stranke nasprotujejo temu, da bi bile vrnjene v Grčijo. Tožeče stranke navajajo, da so postopki in pogoji za prosilce za azil v Grčiji nezadostni, tako da je Irska dolžna uveljavljati diskrecijsko pravico, ki jo ima v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 343/2003, ter prevzeti odgovornost za obravnavanje njihovih prošenj za azil in odločanje o njih.
37Prva tožena stranka v postopku v glavni stvari je odklonila izvajanje pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, Minister for Justice and Law Reform (v nadaljevanju: druga tožena stranka v postopku v glavni stvari) pa je v teh petih primerih ob upoštevanju pogojev iz Uredbe št. 343/2003 izdal odločbe o predaji. Vendar so bile te predaje odložene do odločitve v postopku, ki poteka pred predložitvenim sodiščem in v katerem se izpodbija veljavnost zavrnitve uveljavljanja pravice prve tožene stranke v postopku v glavni stvari do prevzema odgovornosti iz člena 3(2).
38Ker predložitveno sodišče dvomi o razlagi in uporabi člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 v primeru, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
1Ali mora država članica, ki prosilca predaja, v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003 presoditi, ali država članica sprejema upošteva člen 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, direktive Sveta 2003/9/ES, 2004/83/ES in 2005/85/ES ter Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003?
2Če je odgovor pritrdilen in če se ugotovi, da država članica sprejema ne upošteva ene ali več navedenih določb, ali mora država članica, ki prosilca predaja, v skladu s členom 3(2) Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 sprejeti odgovornost za obravnavanje prošnje?
39Predložitvena odločba je v sodno tajništvo prispela 15. oktobra 2010. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 9. novembra 2010 zadevi C-411/10 in C‑493/10 združil za skupni pisni postopek, s sklepom z dne 16. maja 2011 pa za skupni ustni postopek in izdajo skupne odločbe.
40V pisnem postopku so tožeče stranke v postopku v glavni stvari, Amnesty International Limited in AIRE (Advice on Individual Rights in Europe) Centre kot intervenienta, visoki komisar Združenih narodov za begunce, Republika Irska, Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija, Francoska republika, Združeno kraljestvo, Kraljevina Nizozemska, Italijanska republika, Republika Finska, Helenska republika, Republika Avstrija, Češka republika, Republika Poljska, Švicarska konfederacija in Evropska komisija predložili stališča. Obravnave 28. junija 2011 so se udeležili zastopniki tožečih strank v postopku v glavni stvari, organizacij Amnesty International Limited in AIRE (Advice on Individual Rights in Europe) Centre, visokega komisarja Združenih narodov za begunce, Republike Irske, Helenske republike, Republike Slovenije, Kraljevine Nizozemske, Republike Poljske, Francoske republike, Združenega kraljestva in Komisije.
41Na prvo vprašanje za predhodno odločanje , ali je država članica, ki prosilca predaja, v skladu z Uredbo št. 343/2003 dolžna presoditi, ali država članica sprejema upošteva člen 18 Listine o temeljnih pravicah, direktive 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ter Uredbo št. 343/2003, je treba po mnenju tožečih strank v postopku v glavni stvari ter organizacij Amnesty International Limited in AIRE Centre odgovoriti pritrdilno. Amnesty International Limited in AIRE Centre še poudarjata, da mora država članica, ki prosilca predaja, v zvezi s tem presoditi, ali država članica sprejema upošteva vse zadevne določbe Listine o temeljnih pravicah.
42Belgijska , nemška in francoska vlada , Komisija ter visoki komisar Združenih narodov za begunce v zvezi s tem poudarjajo, da lahko država članica, ki prosilca predaja, v okviru uporabe Uredbe št. 343/2003 izhaja iz domneve, da država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, ravna v skladu s pravom Unije, pri čemer pa mora biti ta domneva izpodbojna. Vlada Združenega kraljestva poudarja, da je lahko presoja, ali država članica sprejema upošteva člen 18 Listine o temeljnih pravicah oziroma določbe direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ter Uredbe št. 343/2003, obvezna le v izjemnih okoliščinah, namreč kadar je domneva, da odgovorna država članica ravna v skladu s človekovimi pravicami in pravom Unije, jasno izpodbita.
43Po mnenju irske , italijanske , nizozemske , češke , poljske in finske vlade je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti nikalno. V zvezi s tem grška in poljska vlada navajata, da v skladu s pravom Unije ni mogoče, da bi država članica preverjala skladnost ravnanja druge države članice s pravom Unije.
44Avstrijska vlada trdi, da mora država članica, ki presoja dopustnost predaje prosilca v drugo državo članico, odgovorno na podlagi Uredbe št. 343/2003, preveriti, ali država članica sprejema načeloma izpolnjuje tiste najnižje standarde, katerih upoštevanje bi potrdilo domnevo, da je predaja združljiva z Listino o temeljnih pravicah.
45Na drugo vprašanje za predhodno odločanje , in sicer ali je država članica, ki prosilca predaja, v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 343/2003 dolžna prevzeti odgovornost za obravnavanje prošnje za azil, če država članica sprejema ne upošteva člena 18 Listine o temeljnih pravicah ali pa ene ali več določb direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003, je treba po mnenju organizacij Amnesty International Limited in AIRE Centre odgovoriti pritrdilno. Amnesty International Limited in AIRE Centre še poudarjata, da je izvajanje pravice do prevzema odgovornosti obvezno v vseh primerih, v katerih v državi članici sprejema obstaja tveganje nespoštovanja katere od upoštevnih določb Listine o temeljnih pravicah.
46Po mnenju tožečih strank v postopku v glavni stvari, belgijske in francoske vlade, Komisije ter visokega komisarja Združenih narodov za begunce je država članica, ki prosilca predaja, v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 343/2003 dolžna izvajati pravico do prevzema odgovornosti, če je podan dokaz, da v državi članici sprejema obstaja resno tveganje, da bi bile temeljne pravice prosila za azil iz Listine o temeljnih pravicah kršene. Finska vlada izraža podobno stališče v tem smislu, da je izvajanje pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 izjemoma obvezno v tistih primerih, v katerih bi bile s predajo prosilca za azil grobo kršene njegove temeljne pravice iz člena 18 Listine o temeljnih pravicah.
47Po mnenju grške in nizozemske vlade pa država članica, ki prosilca predaja, v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 343/2003 ni dolžna izvajati pravice do prevzema odgovornosti, če država članica sprejema ne upošteva člena 18 Listine o temeljnih pravicah ali pa ene ali več določb direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003. Tudi po mnenju poljske in slovenske vlade iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 ni mogoče sklepati o obveznosti izvajanja pravice do prevzema odgovornosti. Nemška in nizozemska vlada pa opozarjata, da prosilec za azil ne sme biti predan v državo članico, v kateri obstaja resno tveganje kršitve njegovih temeljnih pravic iz Listine o temeljnih pravicah.
48Irska in italijanska vlada sta na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovorili nikalno, zato odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje po njunem mnenju ni potreben. Tudi vlada Združenega kraljestva ob upoštevanju svojega odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje meni, da odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni potreben.
49Po mnenju Švicarske konfederacije (8) Uredba št. 343/2003 vsebuje izpodbojno domnevo, neločljivo povezano s sistemom, ki ta uredba vzpostavlja, da države pogodbenice upoštevajo Ženevsko konvencijo o statusu beguncev in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Če pa bi bila ta domneva v dejanskem primeru izpodbita in ne bi bilo zagotovljeno, da bo prosilec za azil v odgovorni državi obravnavan v skladu z mednarodnim pravom, bi bila predaja v to državo izključena, pravica do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 pa bi izjemoma postala obveznost.
50Predložitveno sodišče želi z vprašanjema za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je lahko država članica zavezana, da na podlagi pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 obravnava prošnjo za azil, če bi bil prosilec za azil v primeru predaje v primarno odgovorno državo članico izpostavljen tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic iz člena 18 Listine o temeljnih pravicah ali tveganju, da država članica ne bi upoštevala obveznosti iz direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003, in če je tako, pod katerimi pogoji.
51Predložitveno sodišče navedeni vprašanji postavlja, ker ima jasne indice, da je, po eni strani, med zahtevami prava Unije v zvezi z oblikovanjem azilnega sistema in azilnih postopkov v Grčiji ter, po drugi strani, dejanskim obravnavanjem prosilcev za azil veliko neskladje, pri čemer bi bile lahko v primeru predaje prosilcev za azil v Grčijo celo kršene njihove temeljne pravice.
52V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da bi bilo v nasprotju s smislom Uredbe št. 343/2003, če bi morala posamezna država članica ali nacionalna sodišča v okviru uporabe Uredbe št. 343/2003 preučiti učinkovitost azilnih sistemov druge države članice. Če ni nobenih indicev za to, da bi bila predaja prosilca za azil povezana s tveganjem, da bo obravnavan v nasprotju s členom 3 EKČP, se mora načeloma država članica odločiti, ali je primerno izvajati pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003. Pri tem ni naloga nacionalnih sodišč, da bi presojala, kdaj in kako naj država članica izvršuje svojo diskrecijsko pravico.
53Predložitveno sodišče meni, da so njegove trditve potrjene s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) z dne 2. decembra 2008 v zadevi K. R. S. proti Združenemu kraljestvu(9), v kateri je moralo ESČP odločati o pritožbi zoper kršitev človekovih pravic iranskega državljana, ki bi moral biti v skladu z zahtevami Uredbe št. 343/2003 predan iz Združenega kraljestva v Grčijo. Iranski prosilec za azil je predvsem navedel, da bi njegova odstranitev v Grčijo pomenila kršitev člena 3 EKČP. ESČP je s sodbo z dne 2. decembra 2008 navedeno pritožbo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.
54Vendar predložitveno sodišče ni prepričano, ali – in če je tako, kako – je razlaga Uredbe št. 343/2003, ki jo predlaga, združljiva s pravico do azila, ki jo od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe vsebuje primarno pravo v členu 18 Listine o temeljnih pravicah. Glede na to predložitveno sodišče prosi Sodišče za napotke glede uporabe člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 v primerih, v katerih se zatrjuje, mnenja strokovnjakov pa to celo dokazujejo, da so pogoji za sprejem v državi članici sprejema neugodni in/ali azilni postopki neučinkoviti.
55Ob upoštevanju navedb predložitvenega sodišča glede sodne prakse ESČP je treba najprej opozoriti, da je ESČP po prispetju predložitvenega sklepa razvilo svojo presojo prava in dejstev, na kateri je temeljila sodba z dne 2. decembra 2008 v zadevi K. R. S. proti Združenemu kraljestvu, v zvezi s predajo prosilcev za azil v Grčijo. V temeljni sodbi z dne 21. januarja 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji(10) je ESČP namreč ugotovilo, da je treba razmere med pridržanjem in življenjske razmere afganistanskega prosilca za azil v Grčiji obravnavati kot kršitev člena 3 EKČP s strani Grčije. V tem postopku je bilo na podlagi dokazanih pomanjkljivosti pri obravnavanju prošnje za azil, tveganj njegove neposredne ali posredne odstranitve v državo izvora brez resnega obravnavanja utemeljenosti prošnje za azil in neobstoja učinkovitega pravnega sredstva še ugotovljeno, da je Grčija kršila člen 13 v povezavi s členom 3 EKČP. Glede na te ugotovitve je ESČP tudi glede predaje prosilca za azil v skladu z Uredbo št. 343/2003 iz Belgije v Grčijo ugotovilo, da je Belgija kršila člen 3 EKČP in člen 13 v povezavi s členom 3 EKČP.
56Za obravnavanje vprašanja, kako ta razvoj v sodni praksi ESČP o (ne)združljivosti predaj prosilcev za azil v Grčijo z EKČP vpliva na sodni preizkus takih predaj glede na pravo Unije in predvsem Listino o temeljnih pravicah, je treba upoštevati moje navedbe v sklepnih predlogih v zadevi N. S. Tam sem poudarila, da je treba v skladu s členom 52(3) Listine o temeljnih pravicah zagotoviti, da varstvo na podlagi Listine o temeljnih pravicah na področjih, na katerih se določbe Listine o temeljnih pravicah prekrivajo z določbami iz EKČP, ne zaostaja za varstvom na podlagi EKČP. Če sta obseg in domet varstva na podlagi EKČP natančneje opredeljena v sodni praksi ESČP, ima ta sodna praksa pri razlagi Sodišča glede ustreznih določb Listine o temeljnih pravicah poseben pomen in veliko težo.(11)
57Ob upoštevanju teh pojasnil bom v nadaljevanju preučila vprašanji za predhodno odločanje. Pri tem se bom najprej posvetila drugemu vprašanju za predhodno odločanje, in sicer pod katerimi pogoji je lahko država članica na podlagi pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 zavezana obravnavati prošnjo prosilca za azil, za katero je primarno odgovorna druga država članica. Nato bom v odgovoru na prvo vprašanje za predhodno odločanje obravnavala problematiko o tem, kako je v zvezi s tem posamezna država članica dolžna opraviti presojo, ali druge države članice upoštevajo zahteve prava Unije.
B – Obveznost izvajanja pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 v primeru resnega tveganja kršitve temeljnih pravic ob predaji prosilca za azil v primarno odgovorno državo članico
58Z drugim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče prosi za pojasnilo, ali je država članica zavezana izvajati pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 in s tem prevzeti obravnavanje prošnje za azil, vložene na njenem ozemlju, če je ugotovljeno, da država članica, ki je primarno odgovorna za obravnavanje te prošnje, ne more zagotoviti upoštevanja zahtev, vsebovanih v členu 18 Listine o temeljnih pravicah oziroma v direktivah 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali v Uredbi št. 343/2003, v zvezi z obravnavanjem prosilcev za azil in njihovih prošenj za azil.
59Kot sem že pojasnila v sklepnih predlogih v zadevi N. S., se Uredba št. 343/2003 niti pri opredelitvi meril za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, niti pri določitvi postopka za predajo prosilcev za azil med državami članicami izrecno ne navezuje na obravnavanje prosilcev za azil in njihovih prošenj za azil v državi članici sprejema. Ob tem je treba upoštevati to, da morajo azilni sistemi držav članic v skladu z direktivami 2003/09, 2004/83 in 2005/85 izpolnjevati visoke minimalne standarde in da so vse države članice pristopile k EKČP in Ženevski konvenciji o statusu beguncev, tako da je pravno zagotovljeno, da morajo biti pri obravnavanju prosilcev za azil in njihovih prošenj za azil v vsaki državi članici izpolnjene zahteve Listine o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije o statusu beguncev in EKČP.(12)
60Če pa država članica iz kakršnega koli razloga pri obravnavanju prosilcev za azil ali njihovih prošenj za azil ne more upoštevati zahtev direktiv 2003/09, 2004/83 in 2005/85 oziroma svojih obveznosti na podlagi temeljnih pravic in mednarodnega prava, de facto nastane tveganje, da bi bili prosilci za azil v primeru predaje v navedeno državo članico obravnavani v nasprotju z Listino o temeljnih pravicah.
61Tako lahko popolna preobremenitev azilnega sistema države članice v nekaterih okoliščinah pripelje do tega, da temeljne pravice prosilcev za azil, vsebovane v členu 18 Listine o temeljnih pravicah, v tej državi članici niso več zagotovljene.
62V skladu s členom 18 Listine o temeljnih pravicah je priznana pravica do azila ob upoštevanju Ženevske konvencije o statusu beguncev ter v skladu z določbami PEU in PDEU. Eden od temeljnih elementov Ženevske konvencije o statusu beguncev je prepoved neposrednega ali posrednega izgona ali vrnitve begunca v državo pregona, opredeljena v členu 33 − tako imenovano načelo nevračanja. Čeprav je natančen obseg navedene prepovedi vračanja sporen, je treba izhajati iz tega, da sta v skladu z njo beguncem(13) zagotovljena ne le varstvo pred neposredno odstranitvijo v državo pregona, temveč tudi zaščita pred tako imenovano verižno odstranitvijo, pri kateri so begunci predani v državo, v kateri obstaja tveganje, da bodo odstranjeni v državo pregona(14) . Ob upoštevanju te široke opredelitve prepovedi vračanja je neposredno razvidno, da so lahko preobremenitev azilnega sistema države članice in zaradi tega povzročene pomanjkljivosti pri preverjanju prošenj za azil v posameznem primeru povod za odstranitve, ki niso združljive s to prepovedjo vračanja in zato niti s členom 18 Listine o temeljnih pravicah.
63Poleg tega sta lahko v primeru preobremenitve azilnega sistema države članice kršeni pravica prosilcev za azil do spoštovanja in varstva človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine o temeljnih pravicah ali prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil v zadevni državi članici iz člena 4 Listine o temeljnih pravicah.(15)
64Če v državi članici, ki je v skladu s členom 3(1) v povezavi z določbami poglavja III Uredbe št. 343/2003 primarno odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, obstaja resno tveganje kršitve temeljnih pravic, ki so prosilcem za azil priznane v členih 1, 4 ali 18 Listine o temeljnih pravicah, druge države članice ne smejo predati prosilcev za azil v to državo članico, temveč so v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 343/2003 načeloma dolžne izvršiti pravico do prevzema odgovornosti.
65Ta obveznost izvajanja pravice do prevzema odgovornosti po eni strani izhaja iz obveznosti držav članic, da Uredbo št. 343/2003 uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.(16) Po drugi strani pa ta obveznost izhaja iz okoliščine, da predaja prosilcev za azil v državo članico, v kateri obstaja resno tveganje kršitve njihovih temeljnih pravic iz členov 1, 4 ali 18 Listine o temeljnih pravicah, načeloma pomeni, da država članica, ki prosilca predaja, krši te temeljne pravice.(17) S tem, da države članice izvajajo pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, se popolnoma odpravi tveganje za tako kršitev Listine o temeljnih pravicah.
66Vendar resno tveganje kršitve nekaterih določb iz direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003 v državi članici sprejema, ki ne pomeni kršitve temeljnih pravic, ki jih Listina o temeljnih pravicah priznava prosilcu za azil, ki naj bi bil predan, ne zadostuje za utemeljitev obveznosti države članice, ki prosilca predaja, da izvrši pravico do prevzema odgovornosti.
67V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da razlaga Uredbe št. 343/2003 v skladu s temeljnimi pravicami ne more terjati izvajanja pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2), če primarno odgovorna država članica sicer krši nekatere določbe direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003, vendar ne krši temeljnih pravic prosilcev za azil iz Listine o temeljnih pravicah. Poleg tega se predaja prosilca za azil v državo članico, v kateri ni tveganja kršitve njegovih temeljnih pravic v skladu z Listino o temeljnih pravicah, običajno šteje za skladno s temeljnimi pravicami.
68Dalje, le težko bi bilo združljivo s cilji Uredbe št. 343/2003, če bi vsako neupoštevanje direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003 zadostovalo, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je v skladu s členom 3(1) v povezavi z določbami poglavja III Uredbe št. 343/2003 primarno odgovorna.(18) Z Uredbo št. 343/2003 naj bi bil namreč določen jasen in izvedljiv način za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, s katerim je poleg tega omogočena hitra določitev te države članice.(19) Uredba št. 343/2003 za uresničitev tega cilja določa ureditev, v skladu s katero je za obravnavanje vsake prošnje za azil, vložene v Uniji, odgovorna samo država članica, določena na podlagi objektivnih meril. Med navedena objektivna merila spada med drugim obstoj razmerja med prosilcem za azil ali družinskim članom in državo članico na podlagi azilnega prava ali prava tujcev.(20) V primeru nezakonitega vstopa na območje Unije je v skladu s členom 10 Uredbe št. 343/2003 za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica prvega vstopa.(21)
69Če bi morala odslej država članica, v kateri je prosilec za azil vložil prošnjo za azil, zaradi vsakega neupoštevanja direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003 s strani primarno odgovorne države članice izvajati pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, bi se poleg objektivnih meril iz poglavja III navedene uredbe za določitev odgovorne države članice ustvarilo novo, daljnosežno izločitveno merilo, v skladu s katerim bi bile nekatere države članice že zaradi neznatnih kršitev zahtev iz direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003 oproščene pristojnosti in z njimi povezanih nalog iz Uredbe št. 343/2003. To ne bi povsem spodkopalo le ureditve pristojnosti iz Uredbe št. 343/2003, temveč bi ogrozilo tudi njen cilj, da je država članica, odgovorna za obravnavanje prošenj za azil, vloženih v Uniji, določena hitro.
70Na podlagi teh premislekov ugotavljam, da je v primeru kršitve določb direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003 v primarno odgovorni državi članici obveznost izvajanja pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 podana le, če bi ta kršitev določb sekundarnega prava hkrati pomenila kršitev temeljnih pravic prosilca za azil iz Listine o temeljnih pravicah.
71Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti tako, da mora država članica izvajati pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, če je ugotovljeno, da bi bil prosilec za azil v primeru predaje v državo članico, ki je v skladu s členom 3(1) v povezavi z določbami poglavja III Uredbe št. 343/2003 primarno odgovorna, izpostavljen resnemu tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic iz Listine o temeljnih pravicah. Vendar resno tveganje kršitve nekaterih določb direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003 v primarno odgovorni državi članici, ki ne pomeni kršitve temeljnih pravic prosilca za azil, ki naj bi bil predan, iz Listine o temeljnih pravicah, ne zadostuje za utemeljitev obveznosti izvajanja pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003.
C – Država članica, ki prosilca za azil predaja, mora pred predajo prosilca v skladu z Uredbo št. 343/2003 presoditi, ali so temeljne pravice tega prosilca za azil iz Listine o temeljnih pravicah v državi članici sprejema zagotovljene
72S prvim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče izvedeti, ali mora država članica, v kateri je prosilec za azil vložil prošnjo za azil, za obravnavanje katere je v skladu s členom 3(1) v povezavi z določbami poglavja III Uredbe št. 343/2003 primarno odgovorna druga država članica, pred predajo tega prosilca za azil v primarno odgovorno državo članico presoditi, ali so temeljne pravice prosilca za azil iz Listine o temeljnih pravicah v tej državi članici zagotovljene in ali ta država članica upošteva zahteve iz direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ter Uredbe št. 343/2003.
73Iz zgoraj navedenih ugotovitev po eni strani izhaja, da predaja prosilcev za azil v državo članico, v kateri obstaja resno tveganje kršitve temeljnih pravic prosilcev za azil iz Listine o temeljnih pravicah, ni združljiva z Listino o temeljnih pravicah, tako da je država članica, v kateri je prosilec za azil vložil prošnjo za azil, v takem primeru dolžna izvajati pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003. Po drugi strani pa sem ugotovila, da je v primeru resnega tveganja kršitve nekaterih določb direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ali Uredbe št. 343/2003 v državi članici sprejema obveznost države članice, ki prosilca predaja, da izvaja pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, utemeljena le, če bi ta kršitev določb sekundarnega prava hkrati pomenila kršitev temeljnih pravic prosilca za azil iz Listine o temeljnih pravicah.
74Iz teh ugotovitev neposredno izhaja, da mora država članica, ki prosilca za azil predaja, pred predajo prosilca presoditi, ali za prosilca za azil v primarno odgovorni državi članici obstaja resno tveganje kršitve njegovih temeljnih pravic iz Listine o temeljnih pravicah. Le tako je namreč mogoče zagotoviti, da država članica, ki prosilca predaja, uporablja Uredbo št. 343/2003 v skladu s temeljnimi pravicami. Obstoj obveznosti – ki jo je treba obravnavati ločeno – presoje, ali država članica sprejema upošteva posamezne določbe direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ter Uredbe št. 343/2003, pa je treba zanikati.
75Vendar obveznost držav članic, da presojajo skladnost predaje prosilcev za azil v drugo državo članico s temeljnimi pravicami, ne pomeni, da se mora država članica, ki prosilca za azil predaja, pred predajo vsakega prosilca aktivno prepričati, da so temeljne pravice prosilcev za azil iz Listine o temeljnih pravicah v državi članici sprejema dejansko zagotovljene. Pri presoji, ali za prosilca za azil v primarno odgovorni državi članici obstaja tveganje kršitve njegovih temeljnih pravic, smejo države članice namreč izhajati iz izpodbojne domneve, da primarno odgovorna država članica upošteva temeljne pravice prosilcev za azil.
76V prid skladnosti take izpodbojne domneve s pravom Unije govori najprej to, da mora vsaka država članica pri obravnavanju prosilcev za azil in njihovih prošenj v skladu z direktivami 2003/09, 2004/83 in 2005/85 izpolnjevati visoke minimalne standarde. Poleg tega morajo vse države članice spoštovati Listino o temeljnih pravicah(22) ter – kot države pogodbenice – EKČP in Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, tako da morajo upoštevati tudi tam zagotovljene temeljne in človekove pravice prosilcev za azil. Ob upoštevanju tako pravno zagotovljene visoke ravni varstva je torej očitno, da se pri predaji prosilcev za azil v skladu z Uredbo št. 343/2003 izhaja iz izpodbojne domneve, da bodo ti prosilci v državi članici, odgovorni za njihove prošnje za azil, obravnavani v skladu s človekovimi in temeljnimi pravicami.(23) V tem smislu je v uvodni izjavi 2 Uredbe št. 343/2003 izrecno poudarjeno, da se vse države članice, ki spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.(24)
77Če pa bi se države članice odločile za uporabo take izpodbojne domneve, morajo upoštevati načelo učinkovitosti, v skladu s katerim se uveljavljanje pravic, ki jih daje pravni red Unije, ne sme praktično onemogočiti oziroma čezmerno otežiti.(25) Če se države članice torej odločijo za uvedbo izpodbojne domneve, je treba prosilcem za azil dati procesnopravno možnost, da to domnevo tudi dejansko izpodbijejo. Prav tako je treba mogoča dokazna sredstva ter pravila in načela presoje dokazov določiti znotraj nacionalnega pravnega reda posamezne države članice v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic(26), pri tem pa se ne sme onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanje pravic, zagotovljenih v Listini o temeljnih pravicah.
78V skladu z vsem navedenim je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da mora država članica, ki želi na podlagi Uredbe št. 343/2003 predati prosilca za azil v državo članico, primarno odgovorno za obravnavanje prošnje za azil, presoditi, ali za prosilca za azil v primarno odgovorni državi članici obstaja resno tveganje kršitve njegovih temeljnih pravic iz Listine o temeljnih pravicah. Za državo članico, ki prosilca predaja, pa ne velja obveznost – ki jo je treba obravnavati ločeno – presoje, ali država članica sprejema upošteva posamezne določbe direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ter Uredbe št. 343/2003. Pri presoji, ali za prosilca za azil v primarno odgovorni državi članici obstaja tveganje kršitve temeljnih pravic, smejo države članice izhajati iz izpodbojne domneve, da bodo v primarno odgovorni državi članici temeljne pravice prosilcev za azil spoštovane.
79Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje odgovori:
1Država članica mora izvajati pravico do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe Sveta št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, če je ugotovljeno, da bi bil prosilec za azil v primeru predaje v državo članico, ki je v skladu s členom 3(1) v povezavi z določbami poglavja III Uredbe št. 343/2003 primarno odgovorna, izpostavljen resnemu tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic iz Listine o temeljnih pravicah. Vendar resno tveganje kršitve nekaterih določb iz Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil, Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah ali Uredbe št. 343/2003 v primarno odgovorni državi članici, ki ne pomeni kršitve temeljnih pravic iz Listine o temeljnih pravicah, zagotovljenih prosilcem za azil, ki naj bi bili predani, ne zadostuje za utemeljitev obveznosti izvajanja pravice do prevzema odgovornosti iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003.
2Država članica, ki želi na podlagi Uredbe št. 343/2003 predati prosilca za azil v državo članico, primarno odgovorno za obravnavanje prošnje za azil, mora presoditi, ali za prosilca za azil v primarno odgovorni državi članici obstaja resno tveganje kršitve njegovih temeljnih pravic iz Listine o temeljnih pravicah. Za državo članico, ki prosilca predaja, pa ne velja obveznost – ki jo je treba obravnavati ločeno – presoje, ali država članica sprejema upošteva posamezne določbe direktiv 2003/9, 2004/83 in 2005/85 ter Uredbe št. 343/2003. Pri presoji, ali za prosilca za azil v primarno odgovorni državi članici obstaja tveganje kršitve temeljnih pravic, smejo države članice izhajati iz izpodbojne domneve, da bodo v primarno odgovorni državi članici temeljne pravice prosilcev za azil spoštovane.
(1) .
(2) – UL L 50, str. 1.
(3) – Poleg tukaj navedenih uredbe in direktiv obstajajo številni drugi akti sekundarnega prava, ki se nanašajo na vzpostavitev skupnega azilnega sistema, politiko nezakonitega priseljevanja in boj proti nezakonitemu priseljevanju, kot sta na primer Uredba (EU) št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada (UL L 132, str. 11) ali Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, str. 98).
(4) – UL L 212, str. 12.
(5) – UL L 31, str. 18.
(6) – UL L 304, str. 12.
(7) – UL L 326, str. 13.
(8) – Švicarska konfederacija se je na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici (UL 2008, L 53, str. 5) vključila v sistem prava Unije za določitev države, odgovorne za prošnje za azil. Švica lahko v skladu s členom 5(2) navedenega sporazuma v primerih, v katerih je sodišče države članice Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanje v zvezi z razlago Uredbe št. 343/2003, Sodišču predloži pisna stališča.
(9) – Sodba z dne 2. decembra 2008 v zadevi K. R. S. proti Združenemu kraljestvu (pritožba št. 32733/08).
(10) – Sodba z dne 21. januarja 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (pritožba št. 30696/09).
(11) – Glej moje sklepne predloge, predstavljene 22. septembra 2011 v zadevi N. S. (navedeni zgoraj v točki 4), točka 143 in naslednje.
(12) – Prav tam, točka 96 in naslednje.
(13) – Ker se prepoved vračanja v skladu s členom 33 Ženevske konvencije o statusu beguncev nanaša na begunce, je s tega vidika področje varstva iz člena 18 Listine o temeljnih pravicah zaznamovano s pojmom begunca v skladu z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev (glej v tem smislu Jarass, D., Charta der Grundrechte der Europäischen Union , München 2010, člen 18, točka 5). Pojem begunca v okviru prepovedi vračanja v skladu s členom 33 Ženevske konvencije o statusu beguncev ne zajema le tistih beguncev, ki so bili že priznani kot begunci, temveč tudi tiste, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca. Glej v tem smislu Lauterpacht, E./Bethlehem, D., „The scope and content of the principle of non-refoulement: Opinion“, v: Refugee Protection in International Law (ur.: Feller, E./Türk, V./Nicholson, F.), Cambridge 2003, str. 87, 116 in naslednje.
(14) – Glej v tem smislu Lauterpacht, E./Bethlehem, D., op. cit. (opomba 13), str. 122; Hailbronner, K., Asyl- und Ausländerrecht , 2. izdaja, Stuttgart 2008, točka 655.
(15) – Glej točko 112 in naslednje mojih sklepnih predlogov v zadevi N. S (navedeni zgoraj v točki 4).
(16) – Prav tam, točka 118 in naslednje.
(17) – V zvezi s temeljnimi pravicami prosilcev za azil iz členov 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah to izhaja iz pozitivnega varstva, ki ga zagotavljajo te temeljne pravice. V zvezi s členom 18 Listine o temeljnih pravicah to izhaja iz okoliščine, da je s to temeljno pravico zagotovljeno ne le varstvo pred neposredno, temveč tudi pred posredno vrnitvijo v državo pregona. Glej točko 113 in naslednje mojih sklepnih predlogov v zadevi N. S. (navedeni zgoraj v točki 4). Poleg tega člen 19(2) Listine o temeljnih pravicah izrecno določa, da se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.
(18) – V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje ureditve, katere del je; glej sodbo z dne 29. januarja 2009 v zadevi Petrosian in drugi (C‑19/08, ZOdl., I‑495, točka 34).
(19) – Glej uvodni izjavi 3 in 4 Uredbe št. 343/2003.
(20) – Glej člena 6(1), (7) in (8) ter 9(1) in (2) Uredbe št. 343/2003.
(21) – Člen 10 Uredbe št. 343/2003. Vendar navedena pristojnost preneha po dvanajstih mesecih od nezakonitega prečkanja meje.
(22) – O vsebini in obsegu Protokola (št. 30) o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu glej točko 168 in naslednje mojih sklepnih predlogov v zadevi N. S. (navedeni zgoraj v točki 4).
(23) – Tako je na primer tudi ESČP v sodbi z dne 2. decembra 2008 v zadevi K. R. S. proti Združenemu kraljestvu (navedena v opombi 9) izhajalo iz predpostavke, da je treba domnevati, da Grčija izpolnjuje obveznosti v skladu z direktivama 2005/85 in 2003/9.
(24) – Glej v zvezi s tem tudi Protokol (št. 24) o azilu za državljane držav članic Evropske unije, priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije. V tem protokolu je najprej poudarjeno, da se države članice zaradi ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin v državah članicah Evropske unije za vse pravne in praktične namene glede azilnih zadev med seboj obravnavajo kot varne izvorne države. Na podlagi tega je nato v Protokolu ugotovljeno, da se lahko prošnja za azil, ki jo vloži državljan ene od držav članic, v drugi državi članici upošteva ali sprejme v postopek le pod zelo strogimi pogoji, navedenimi v Protokolu.
(25) – Sodbe z dne 8. julija 2010 v zadevi Bulicke (C-246/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 25); z dne 12. februarja 2008 v zadevi Kempter (C-2/06, ZOdl., I-411, točka 57); z dne 7. junija 2007 v združenih zadevah van der Weerd in drugi (od C-222/05 do C-225/05, ZOdl., I-4233, točka 28) in z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet (C-432/05, ZOdl., I-2271, točka 43).
(26) – V zvezi s pomenom tega načela v okviru uporabe določb Uredbe št. 343/2003 glej sodbo Petrosian in drugi (navedena v opombi 18), točki 47 in 52.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.