Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C‑497/10 PPU,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) z odločbo z dne 8. oktobra 2010, ki je prispela na Sodišče 18. oktobra 2010, v postopku
Barbara Mercredi
proti
Richardu Chaffu ,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet, M. Ilešič, E. Levits (poročevalec), sodniki, in M. Berger, sodnica,
generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi predloga predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 104b Poslovnika Sodišča,
na podlagi sklepa prvega senata z dne 28. oktobra 2010, da se temu predlogu ugodi,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. decembra 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, str. 1, v nadaljevanju: Uredba).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med R. Chaffom, očetom deklice, in B. Mercredi, njeno materjo, zaradi pravic do varstva in vzgoje tega otroka, ki je trenutno z materjo na otoku Réunion (Francija).
3Člen 1 Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1980) določa:
„Cilji te konvencije so:
a) zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici;
[…]“
4Člen 13 te konvencije določa:
„Sodnemu ali upravnemu organu države, ki ji je bila poslana zahteva, ne glede na določbe prejšnjega člena ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, institucija ali kakšno drugo telo, ki nasprotuje njegovi vrnitvi, dokaže:
a) da v času, ko je bil otrok odpeljan ali zadržan, oseba, institucija ali drugo telo, ki skrbi za otrokovo osebnost, ni dejansko uveljavljalo [izvajalo] pravice do skrbi zanj ali da se je strinjalo ali pozneje pristalo, da se otrok odpelje ali zadrži; […]“
5Člen 19 navedene konvencije določa:
„Odločba na podlagi [Haaške konvencije iz leta 1980] v zvezi z vrnitvijo otroka se ne šteje za meritorno odločbo o kateremkoli vprašanju v zvezi s pravico do skrbi za otroka.“
6Člen 2 Uredbe določa:
„V tej uredbi:
1‚sodišče‘ pomeni vse organe v državi članici, ki so v skladu s členom 1 pristojni za odločanje o zadevah s področja uporabe te uredbe;
[…]
7‚starševska odgovornost‘ pomeni vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom. Izraz zajema pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom;
[…]
9‚pravice do varstva in vzgoje‘ vključujejo pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na skrb za otrokovo osebnost in zlasti pravico določitve kraja otrokovega prebivališča;
10‚pravice do stikov z otrokom‘ vključujejo zlasti pravico, da se otroka v omejenem časovnem obdobju lahko odpelje v kraj, ki ni isti kakor njegovo običajno prebivališče;
11‚neupravičena [nezakonita] premestitev ali zadržanje‘ pomeni premestitev ali zadržanje otroka, kadar:
(a) je to kršitev pravic do varstva in vzgoje, pridobljenih s sodno odločbo […] v skladu z zakonodajo države članice, v kateri je imel otrok običajno prebivališče neposredno pred premestitvijo ali zadržanjem; in
(b) pod pogojem, da so se pravice do varstva in vzgoje otroka v času premestitve ali zadržanja dejansko izvajale, skupaj ali posamezno, ali bi se bile izvajale, če do premestitve ali zadržanja ne bi prišlo. Za varstvo in vzgojo otroka se šteje, da se izvršuje skupno, kadar v skladu s sodno odločbo ali po samem zakonu eden od nosilcev starševske odgovornosti ne more odločati o kraju otrokovega prebivališča brez soglasja drugega nosilca starševske odgovornosti.“
7Člen 8 Uredbe določa:
„1. Sodišča države članice so pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek.
2Odstavek 1 se uporablja ob upoštevanju členov 9, 10 in 12.“
8Člen 10 Uredbe določa:
„Pri neupravičeni [nezakoniti] premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno [nezakonito] premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici in:
(a) vse osebe, institucije ali drugi organi, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, privolijo v premestitev ali zadržanje; ali
(b) otrok prebiva v drugi državi članici najmanj eno leto po tem, ko so bile ali bi morale biti osebe, institucije ali drugi organi, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, seznanjeni s krajem otrokovega bivanja in se je otrok vživel v novo okolje ter je bil izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:
(i) v enem letu, ko je ali bi lahko bil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka seznanjen s krajem bivanja otroka, ni bila vložena nobena zahteva za vrnitev pri pristojnih organih države članice, kamor je bil otrok premeščen ali kjer je zadržan;
[…]
(iii) primer pred sodiščem v državi članici, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno [nezakonito] premestitvijo ali zadržanjem, je bil zaključen na podlagi člena 11(7);
(iv) sodno odločbo o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka, so izdala sodišča države članice, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno [nezakonito] premestitvijo ali zadržanjem.“
9Člen 11(8) Uredbe določa:
„Ne glede na sodno odločbo, da se otrok ne vrne, na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980, je kakršna koli kasnejša sodna odločba, ki zahteva vrnitev otroka in jo izda na podlagi te uredbe pristojno sodišče, izvršljiva v skladu z Oddelkom 4 Poglavja III spodaj, da bi se zagotovila vrnitev otroka.“
10Člen 13(1) Uredbe določa:
„Kadar ni mogoče ugotoviti otrokovega običajnega prebivališča […], so pristojna sodišča države članice, kjer se otrok nahaja.“
11Člen 16 Uredbe določa:
„Šteje se, da je sodišče začelo postopek:
(a) v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo na sodišču, pod pogojem, da vlagatelj kasneje ni opustil dejanj, ki bi jih moral opraviti v zvezi z vročitvijo pisanja nasprotni stranki;
[…]
[…]“
12Člen 19 Uredbe določa:
„[…]
2Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom v zvezi s starševsko odgovornostjo do istega otroka, sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.
3Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se sodišče, ki je drugo začelo postopek, izreče za nepristojno v korist prvega sodišča.
V tem primeru lahko stranka, ki je začela postopek pred sodiščem, ki je drugo začelo postopek, začne ta postopek pred sodiščem, ki je prvo začelo postopek.“
13V skladu s členom 60(e) Uredbe ta uredba med državami članicami nadomešča Haaško konvencijo iz leta 1980, če se ta nanaša na zadeve, urejene z navedeno uredbo.
14Člen 3 te konvencije je v bistvu enak členu 2, točka 11, Uredbe, člen 5(a) te konvencije členu 2, točka 9, Uredbe, in člen 5(b) navedene konvencije členu 2, točka 10, Uredbe.
15Člen 62 Uredbe določa:
„1. Sporazumi in konvencije iz členov 59(1), 60 in 61 še naprej učinkujejo na pravnih področjih, za katera se ta uredba ne uporablja.
2Konvencije, omenjene v členu 60, zlasti Haaška konvencija iz leta 1980, v skladu s členom 60 še naprej učinkujejo med državami članicami, ki so njihove pogodbenice.“
16Iz predložitvene odločbe je razvidno, da po pravu, ki velja v Angliji in Walesu, biološki oče nima starševske odgovornosti po samem zakonu.
17Vendar lahko oče v skladu z oddelkom 4 zakona iz leta 1989 o varstvu otrok (Children Act 1989) starševsko odgovornost pridobi z navedbo na otrokovem rojstnem listu ali s sklenitvijo sporazuma o tej odgovornosti z materjo ali s sklepom sodišča, s katerim se mu podeli starševska odgovornost („parental responsibility order“).
18Poleg tega lahko sodišča v postopkih zasebnega prava v zvezi z otroki v Angliji in Walesu izdajajo odredbe na podlagi oddelka 8 navedenega zakona oziroma v primeru High Court of Justice (England & Wales) na podlagi njegove splošne pristojnosti v zvezi z varstvom otrok. Te odredbe omogočajo odločanje o prebivališču („residence order“) in pravici do stikov („contact order“), prepoved nekaterih dejanj („prohibited steps order“) in odločanje o posebnih zadevah („specific issue order“).
19Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na nacionalno sodno prakso, v skladu s katero lahko sodišča v Angliji in Walesu, kadar se jim predloži zahteva za izdajo odredbe v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje, sama pridobijo te pravice, čeprav vlagatelj zahteve teh pravic še pridobil.
20Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, je razvidno, da se je tožeča stranka v glavni stvari, B. Mercredi, rojena na otoku Réunion in francoska državljanka, leta 2000 preselila v Anglijo, kjer je delala kot članica posadke za neko letalsko družbo. Tam je več let živela z R. Chaffom, britanskim državljanom, s katerim sta bila neporočen par.
21V tem razmerju se jima je 11. avgusta 2009 rodila hčerka Chloé, francoska državljanka. V tednu po njenem rojstvu sta se B. Mercredi in R. Chaffe, katerih razmerje že nekaj časa ni bilo stabilno in nista več živela skupaj, saj je R. Chaffe zapustil skupno prebivališče, razšla.
22B. Mercredi in njena hčerka sta 7. oktobra 2009, ko je bila Chloé stara dva meseca, iz Anglije odpotovali na otok Réunion, kamor sta prispeli naslednji dan. Oče otroka ni bil predhodno obveščen o odhodu matere in otroka, je pa 10. oktobra 2009 prejel pismo, v katerem mu je B. Mercredi pojasnila razloge za ta odhod.
23Ni sporno, da je bilo pred odhodom 7. oktobra 2009 običajno prebivališče otroka v Angliji. Prav tako ni sporno, da je bila Chloéjina premestitev na otok Réunion zakonita, saj je bila B. Mercredi ob tej premestitvi edina, ki je imela „pravice do varstva in vzgoje“ v smislu člena 2, točka 9, Uredbe.
24Ko je R. Chaffe 9. oktobra 2009 odkril, da je prebivališče B. Mercredi zapuščeno, je še isti dan po telefonu vložil tožbo pri sodniku Holmanu pri Duty High Court Judge. Ta je izdal odredbo za predložitev podatkov o tem, kje je otrok („location order“), in odločil, da bo zadevo obravnaval 12. oktobra 2009.
25R. Chaffe je 12. oktobra 2009 vložil zahtevo za, med drugim, pridobitev starševske odgovornosti, deljenega prebivališča otroka in pravice do stikov. Sodnik Holman je istega dne – ne da bi bila B. Mercredi obveščena o tožbi očeta in ne da bi bila navzoča ali pravno zastopana – izdal odredbo, s katero je bilo B. Mercredi naloženo, da mora Chloé pripeljati nazaj v Anglijo. Da ne bi prišlo do dvoumnosti, je v tej odredbi pojasnjeno, da ta ne nalaga vrnitve otroka očetu ali kakršnega koli stika z njim, saj bo o tem odločeno na poznejši obravnavi.
26Poudariti je treba, da predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da je v smislu člena 16 Uredbe „začelo postopek“ najpozneje 12. oktobra 2009. Po potrebi mora to preveriti. Vsekakor pa se mora Sodišče izreči ob upoštevanju dejanskih in pravnih vprašanj, kot so navedena v predložitveni odločbi.
27B. Mercredi je 28. oktobra 2009 pri Tribunal de grande instance de Saint-Denis (Francija) vložila zahtevo za izključno starševsko odgovornost in določitev Chloéjinega stalnega prebivališča na svojem naslovu.
28R. Chaffe je 18. decembra 2009 pri istem sodišču vložil zahtevo za Chloéjino vrnitev v Anglijo na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980. Očetova zahteva je bila zavrnjena s sodbo z dne 15. marca 2010 z obrazložitvijo, da R. Chaffe ni imel „pravic do varstva in vzgoje“ glede Chloé, ko je ta zapustila Združeno kraljestvo. Zoper to sodbo ni bila vložena pritožba.
29Tribunal de grande instance de Saint-Denis je 23. junija 2010 izdalo sodbo, s katero je B. Mercredi dodelilo izključno starševsko odgovornost glede Chloé in odločilo, da je običajno prebivališče tega otroka na materinem naslovu. Iz stališč, ki sta jih R. Chaffe in francoska vlada predložila na obravnavi, je razvidno, da ta sodba še ni pravnomočna.
30Zadeva, ki jo je R. Chaffe vložil oktobra 2009, je bila 15. aprila 2010 predložena sodniku McFarlanu. Po mnenju R. Chaffa je bilo High Court of Justice (England & Wales) pristojno, da 9. oktobra 2009 odloči v zvezi z njegovo hčerko, saj Chloé tedaj še ni izgubila običajnega prebivališča v Angliji. Poleg tega naj bi na podlagi prava, ki se uporablja v Angliji in Walesu, veljalo, da lahko na podlagi zahteve za izdajo odredbe v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje, „pravice do varstva in vzgoje“ pridobi sodišče. R. Chaffe dodaja, da bi moralo Tribunal de grande instance de Saint‑Denis, glede na to, da je bil angleškim sodiščem predložen predlog glede starševske odgovornosti, v skladu s členom 19 Uredbe prekiniti postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost angleškega sodišča.
31B. Mercredi meni, da angleška sodišča niso bila pristojna za odločanje o Chloéjinem položaju, saj od dneva, ko je bila odpeljana na otok Réunion, njeno običajno prebivališče ni bilo več v Združenem kraljestvu, temveč v Franciji.
32Sodnik McFarlane je menil, da:
33B. Mercredi se je 12. julija 2010 pritožila zoper odločbe High Court of Justice (England & Wales) pri predložitvenem sodišču.
34To sodišče v predložitveni odločbi poudarja, da je treba za opredelitev sodišča, ki je v skladu s pravom Unije pristojno v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo glede Chloé, pojasniti merila, ki jih je treba uporabiti za ugotovitev otrokovega običajnega prebivališča za namene členov 8 in 10 Uredbe.
35Predložitveno sodišče poleg tega meni, da je odgovor na vprašanje, ali je High Court of Justice (England & Wales) pridobilo pravice do varstva in vzgoje glede Chloé, ki izhajajo iz predlogov, ki jih je vložil njen oče, odvisen od pojma „institucija ali drug organ“ v smislu Uredbe, katerega razlaga je v pristojnosti Sodišča. Dalje želi navedeno sodišče pridobiti pojasnilo glede presoje konkurenčne pristojnosti sodišč v Združenem kraljestvu in francoskih sodišč, ki so odločala o predlogih očeta in matere deklice Chloé.
36V teh okoliščinah je Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Katera so ustrezna merila za ugotovitev otrokovega običajnega prebivališča v smislu:
2Ali je sodišče lahko ‚institucija ali drug organ‘, na katerega se prenesejo pravice do varstva in vzgoje za namene določb Uredbe […] št. 2201/2003?
3Ali se člen 10 uporablja tudi po tem, ko sodišča zaprošene države članice zavrnejo zahtevo za vrnitev otroka na podlagi [Haaške konvencije iz leta 1980] z obrazložitvijo, da pogoji iz členov 3 in 5 niso izpolnjeni?
Natančneje, kako je treba razrešiti nasprotje med odločitvijo zaprošene države, da pogoji iz členov 3 in 5 [Haaške konvencije iz leta 1980] niso izpolnjeni, in ugotovitvijo države prosilke, da so pogoji iz teh členov izpolnjeni?“
37Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 104b Poslovnika Sodišča.
38Ta predlog je utemeljilo z zatrjevanjem, da dokler ne bo določeno sodišče, ki je v skladu s pravom Unije pristojno v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo glede Chloé, ne bo mogoče odločiti o predlogih, ki jih je vložil njen oče, da bi pridobil sklep, ki bi mu omogočal ohranjanje stikov z njegovim otrokom.
39V zvezi s tem je treba poudariti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da se ta zadeva nanaša na otroka, starega eno leto in štiri mesece, ki je od očeta ločen več kot leto dni. Glede na to, da je otrok v posebej občutljivi starosti, kar zadeva njegov razvoj, bi lahko vzdrževanje trenutnega položaja, za katerega je poleg vsega značilna še velika oddaljenost očetovega prebivališča od otrokovega, v prihodnje resno škodilo otrokovemu odnosu z očetom.
40V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča 28. oktobra 2010 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku.
41Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, kakšna mora biti razlaga pojma „običajno prebivališče“ v smislu členov 8 in 10 Uredbe, da bi se opredelilo, katero sodišče je pristojno za odločanje o vprašanjih v zvezi s pravicami do vzgoje in varstva, zlasti ko se – kot v postopku v glavni stvari – odloča o položaju dojenčka, ki ga mati zakonito premesti v državo članico, ki ni država članica njegovega običajnega prebivališča, in ki ob začetku postopka pred sodiščem države članice odhoda tam biva šele nekaj dni.
42V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da se v skladu s členom 8(1) Uredbe pristojnost sodišč države članice v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki je zakonito premeščen v drugo državo članico, določi na podlagi merila običajnega prebivališča tega otroka v trenutku, ko je navedeno sodišče začelo postopek.
43Na podlagi člena 16 Uredbe se šteje, da je sodišče začelo postopek v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo na navedenem sodišču. Kot je navedeno v točki 24 te sodbe, je R. Chaffe postopek pri zadevnem sodišču, in sicer pri sodniku Holmanu pri Duty High Court Judge, 9. oktobra 2009 začel samo po telefonu. Torej je treba šteti, da je High Court of Justice (England & Wales) postopek začelo šele 12. oktobra 2009, s tem da mora predložitveno sodišče – kot je navedeno v točki 26 te sodbe – preveriti, ali predlagatelj ni opustil sprejetja ukrepov, ki so potrebni, da bi bil akt vročen toženi stranki. Chloé, ki je na otok Réunion prispela 8. oktobra 2009, je na navedeni datum v tem francoskem departmaju bivala štiri dni.
44V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da Uredba ne vsebuje opredelitve pojma „običajno prebivališče“. Iz uporabe pridevnika „običajno“ pa je mogoče kvečjemu sklepati, da mora biti za prebivališče značilna neka stalnost ali rednost.
45V skladu z ustaljeno sodno prakso je iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti razvidno, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se pri opredelitvi smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga uresničuje zadevna ureditev (glej zlasti sodbe z dne 18. januarja 1984 v zadevi Ekro, 327/82, Recueil, str. 107, točka 11; z dne 6. marca 2008 v zadevi Nordania Finans in BG Factoring, C‑98/07, ZOdl., str. I‑1281, točka 17, in z dne 2. aprila 2009 v zadevi A, C‑523/07, ZOdl., str. I‑2805, točka 34).
46Ker členi Uredbe, ki omenjajo pojem „običajno prebivališče“, glede opredelitve smisla in obsega tega pojma ne vsebujejo izrecne napotitve na pravo držav članic, ga je treba opredeliti ob upoštevanju okvira, v katerega so umeščene določbe Uredbe, in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej uredbi, oblikovani tako, da kar najbolj upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti.
47Da bi bili interesi otroka kar najbolj spoštovani, je Sodišče že razsodilo, da pojem „običajno prebivališče“ v smislu člena 8(1) Uredbe ustreza kraju, ki pomeni neko vključenost otroka v družbeno in družinsko okolje. Ta kraj mora ugotoviti nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera (glej zgoraj navedeno sodbo A, točka 44).
48Med merili, ob upoštevanju katerih mora nacionalno sodišče ugotoviti kraj otrokovega običajnega prebivališča, je treba poudariti zlasti bivalne razmere in razloge za bivanje na ozemlju neke države članice ter njegovo državljanstvo (glej zgoraj navedeno sodbo A, točka 44).
49Kot je Sodišče med drugim navedlo v točki 38 zgoraj navedene sodbe A, morajo pri ugotavljanju otrokovega običajnega prebivališča poleg fizične prisotnosti otroka v državi članici tudi drugi dejavniki kazati, da ta prisotnost nikakor ni začasna ali priložnostna.
50Sodišče je v tem okviru poudarilo, da je namen tistega od staršev, ki ima starševsko odgovornost, da se z otrokom stalno naseli v drugi državi članici, ki se kaže v različnih zunanjih okoliščinah, kot je nakup ali najem stanovanja v državi članici gostiteljici, indic za premestitev običajnega prebivališča (glej zgoraj navedeno sodbo A, točka 40).
51V zvezi s tem je treba poudariti, da mora za razmejitev običajnega prebivališča od zgolj začasnega bivanja, bivanje praviloma trajati določen čas, da izkazuje zadostno stalnost. Vendar uredba ne določa minimalnega trajanja. Za prenos običajnega prebivališča v državo gostiteljico šteje zlasti volja zadevne osebe, da z namenom dodelitve stalnosti tam določi stalno ali običajno središče svojih življenjskih interesov. Tako je trajanje bivanja le indic pri presoji stalnosti prebivališča, saj je treba pri tej presoji upoštevati vse dejanske okoliščine posameznega primera.
52Poleg tega je mogoče, da ima v postopku v glavni stvari otrokova starost poseben pomen.
53Otrokovo družbeno in družinsko okolje, ki je bistveno za določitev kraja običajnega prebivališča, namreč sestavljajo različni dejavniki, ki so odvisni od otrokove starosti. Tako so dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri otroku šoloobvezne starosti, drugačni od tistih, ki jih je treba upoštevati glede mladoletnika, ki je končal šolanje, ali od tistih, ki so upoštevni za dojenčka.
54Praviloma je okolje mlajšega otroka predvsem družinsko okolje, na katerega odločilno vpliva oseba ali osebe, s katerimi otrok živi, ki ga dejansko varujejo in vzgajajo ter zanj skrbijo.
55To še toliko bolj velja, če je zadevni otrok dojenček. Ta si neizogibno deli družbeno in družinsko okolje z okolico, od katere je odvisen. Torej je treba v primerih, kakršen je ta v glavni stvari, ko mati dejansko varuje in vzgaja dojenčka, presoditi njeno vključenost v družbeno in družinsko okolje. V zvezi s tem je mogoče upoštevati merila iz sodne prakse Sodišča, kot so razlogi za preselitev otrokove matere v drugo državo članico, njeno znanje jezikov ter njeno krajevno in družinsko poreklo.
56Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „običajno prebivališče“ v smislu členov 8 in 10 Uredbe razlagati tako, da ustreza kraju, ki pomeni neko vključenost otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen, in če gre za položaj dojenčka, ki z materjo šele nekaj dni biva v državi članici, v katero je bil premeščen in ki ni država članica njegovega običajnega prebivališča, je treba upoštevati zlasti, prvič, trajanje, rednost, bivalne razmere in razloge za bivanje na ozemlju te države članice ter razloge za preselitev matere v navedeno državo, in drugič, predvsem zaradi otrokove starosti, krajevno in družinsko poreklo matere ter družinske in družbene odnose, ki jih imata mati in otrok v isti državi članici. Običajno prebivališče otroka mora ugotoviti nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera.
57Če bi uporaba zgoraj navedenih meril v postopku v glavni stvari pripeljala do sklepa, da otrokovega običajnega prebivališča ni mogoče ugotoviti, bi bilo treba pristojno sodišče določiti na podlagi merila „navzočnosti otroka“ v smislu člena 13 Uredbe.
58Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba pojem „institucija ali drug organ“, na katerega se prenesejo pravice do varstva in vzgoje za namene določb Uredbe, razlagati tako, da vključuje pojem „sodišče“ v smislu člena 2(1) navedene uredbe.
59V zvezi s tem je treba poudariti, da predložitveno sodišče ni natančneje navedlo določb uredbe, v okviru katerih želi pridobiti razlago tega pojma, niti zakaj je ta razlaga potrebna za izdajo njegove sodbe. Vendar je očitno, da je ta pojem vsebovan v besedilu členov 10 in 11 Uredbe. Te določbe se nanašajo na pristojnost v primeru ugrabitve otroka in se torej uporabljajo pri nezakoniti premestitvi ali zadržanju otroka, medtem ko se člen 9 nanaša na zakonito preselitev otroka iz ene države članice v drugo.
60Kakor je bilo ugotovljeno v točki 23 te sodbe, ni sporno, da je bila Chloéjina premestitev na otok Réunion zakonita.
61Iz zgoraj navedenega izhaja, da se člen 10 Uredbe ne uporabi. Zato na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
62Kakor je razvidno zlasti iz točk 1.4 in 4.6 predložitvene odločbe, predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali odločbe sodišča ene države članice – ki na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 zavrne zahtevo za čimprejšnjo vrnitev otroka v območje pristojnosti sodišča druge države članice – ki se nanašajo na starševsko odgovornost glede tega otroka, vplivajo na odločbe, ki jih je treba v tej drugi državi članici izdati na podlagi tožb v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki so bile vložene prej in o katerih še ni bilo odločeno.
63Kakor je bilo poudarjeno v točki 28 te sodbe, je zahteva Chloéjinega očeta, ki jo je vložil pri Tribunal de grande instance de Saint-Denis, temeljila na določbah Haaške konvencije iz leta 1980. V skladu s členom 1 te konvencije je njen cilj zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici.
64Tribunal de grande instance de Saint-Denis je zavrnilo zahtevo Chloéjinega očeta za njeno vrnitev v Združeno kraljestvo, „saj ni [bil] predložen dokaz, da je imel Richard Chaffe ob premestitvi male Chloé Mercredi pravice do varstva in vzgoje, ki jih je dejansko izvajal, ali da bi take pravice imel, če ne bi prišlo do odhoda“.
65V zvezi s tem je treba ugotoviti, da sodba navedenega sodišča z dne 15. marca 2010 v skladu s členom 19 Haaške konvencije iz leta 1980 ne vpliva na pravice do varstva in vzgoje, čeprav je postala pravnomočna, kot je ugotovljeno v točki 28 te sodbe.
66Iz tega izhaja, da če bi predložitveno sodišče na podlagi meril, navedenih v odgovoru na prvo vprašanje, odločilo, da je v skladu s členom 8 Uredbe pristojno za odločanje o starševski odgovornosti glede Chloé, sodba Tribunal de grande instance de Saint-Denis z dne 15. marca 2010 ne bi vplivala na odločbo, ki bi jo izdalo predložitveno sodišče.
67Glede sodbe Tribunal de grande instance de Saint-Denis z dne 23. junija 2010, ki – kot je navedeno v točki 29 te sodbe – še ni postala pravnomočna, je treba najprej ugotoviti, da bo predložitveno sodišče, če bo odločalo, soočeno z dejstvom, da je prvonavedeno sodišče svojo sodbo oprlo ne le na Haaško konvencijo iz leta 1980, temveč tudi na Uredbo.
68V takem primeru konflikta dveh sodišč iz različnih držav članic, pri katerih sta bili na podlagi Uredbe vloženi tožbi v zvezi s starševsko odgovornostjo glede otroka, ki imata isti predmet in razlog, se uporabi člen 19(2) Uredbe. V skladu s tem členom sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.
69Ker je oče otroka 12. oktobra 2009 pri High Court of Justice (England & Wales) vložil tožbo zlasti za to, da bi mu bila dodeljena starševska odgovornost, Tribunal de grande instance de Saint-Denis, pri katerem je mati začela postopek 28. oktobra 2009, ne more odločati o njenem predlogu.
70Iz zgoraj navedenega izhaja, da če bi predložitveno sodišče na podlagi meril, navedenih v odgovoru na prvo vprašanje, odločilo, da je v skladu s členom 8 Uredbe pristojno za odločanje o starševski odgovornosti glede Chloé, na odločbo, ki bi jo izdalo predložitveno sodišče, ne bi vplivala ne sodba Tribunal de grande instance de Saint-Denis z dne 15. marca 2010 ne njegova sodba z dne 23. junija 2010.
71Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da odločbe sodišča ene države članice – ki na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 zavrne zahtevo za čimprejšnjo vrnitev otroka v območje pristojnosti sodišča druge države članice – ki se nanašajo na starševsko odgovornost glede tega otroka, ne vplivajo na odločbe, ki jih je treba v tej drugi državi članici izdati na podlagi tožb v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki so bile vložene prej in o katerih še ni bilo odločeno.
72Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Izrek
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1Pojem „običajno prebivališče“ v smislu členov 8 in 10 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da ustreza kraju, ki pomeni neko vključenost otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen, in če gre za položaj dojenčka, ki z materjo šele nekaj dni biva v državi članici, v katero je bil premeščen in ki ni država članica njegovega običajnega prebivališča, je treba upoštevati zlasti, prvič, trajanje, rednost, bivalne razmere in razloge za bivanje na ozemlju te države članice ter razloge za preselitev matere v navedeno državo, in drugič, predvsem zaradi otrokove starosti, krajevno in družinsko poreklo matere ter družinske in družbene odnose, ki jih imata mati in otrok v isti državi članici. Običajno prebivališče otroka mora ugotoviti nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera.
Če bi uporaba zgoraj navedenih meril v postopku v glavni stvari pripeljala do sklepa, da otrokovega običajnega prebivališča ni mogoče ugotoviti, bi bilo treba pristojno sodišče določiti na podlagi merila „navzočnosti otroka“ v smislu člena 13 Uredbe.
2Odločbe sodišča ene države članice – ki na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok z dne 25. oktobra 1980 zavrne zahtevo za čimprejšnjo vrnitev otroka v območje pristojnosti sodišča druge države članice – ki se nanašajo na starševsko odgovornost glede tega otroka, ne vplivajo na odločbe, ki jih je treba v tej drugi državi članici izdati na podlagi tožb v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki so bile vložene prej in o katerih še ni bilo odločeno.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.