Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C‑384/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je na podlagi Prvega protokola z dne 19. decembra 1988 o razlagi Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih s strani Sodišča Evropskih skupnosti vložilo Hof van Cassatie (Belgija) z odločbo z dne 7. junija 2010, ki je prispela na Sodišče 29. julija 2010, v postopku
Jan Voogsgeerd
proti
Navimer SA ,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi J.-C. Bonichot, predsednik senata, L. Bay Larsen, sodnik, in C. Toader (poročevalka), sodnica,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6 Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL 2005, C 169, str. 10, v nadaljevanju: Rimska konvencija), ki se nanaša na individualne pogodbe o zaposlitvi.
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. Voogsgeerdom, stanujočim v Zandvoortu (Nizozemska), in družbo Navimer SA (v nadaljevanju: Navimer), podjetjem s sedežem v Mertertu (Luxembourg), v zvezi s plačilom odpravnine J. Voogsgeerdu zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jo je ta sklenil s tem podjetjem.
3Člen 1(1) Rimske konvencije določa:
„Pravila te konvencije se uporabljajo za pogodbena obligacijska razmerja v vseh primerih, ko je treba izbrati med pravi več držav.“
4Člen 3(1) Rimske konvencije določa:
„Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira pogodbenih strank mora biti izražena izrecno ali pa mora dovolj nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.“
5Člen 4(1) Rimske konvencije določa:
„Če pogodbeni stranki nista izbrali prava v skladu s členom 3, se za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana. […]“
6Člen 6 Rimske konvencije določa:
„1. Ne glede na določbe člena 3 izbira prava s strani pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi ne sme pripeljati do izključitve prisilnih določb o varstvu pravic delavcev po pravu države, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 2, če pogodbeni stranki ne bi izbrali prava.“
2V primeru, da pogodbeni stranki v skladu s členom 3 ne izbereta prava, in ne glede na določbe člena 4 se za pogodbo o zaposlitvi uporablja:
(a) pravo države, v kateri delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo, tudi če je začasno napoten v drugo državo; ali
(b) pravo države, v kateri je poslovna enota, ki ga je zaposlila, če delavec običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi, razen kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba tesneje povezana z drugo državo – v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te države.“
7Člen 80(2) luksemburškega zakona z dne 9. novembra 1990, katerega cilj je ustanovitev javnega luksemburškega pomorskega registra ( Mémorial A 1990, str. 808), določa:
„Na podlagi neupravičene prekinitve pogodbe o zaposlitvi za mornarje nastane pravica do odškodnine.
Delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je v nasprotju z zakonom in/ali ni utemeljena z dejanskimi in resnimi razlogi, ni upravičena in pomeni družbeno in gospodarsko nenormalno ravnanje.
Odškodninsko tožbo zaradi neupravičene prekinitve pogodbe o zaposlitvi za mornarje je treba vložiti v roku treh mesecev po izročitvi odpovedi ali njene utemeljitve, po poteku tega roka pa ta tožba zastara.
Zastaranje se pretrga, če mornar pri delodajalcu, zastopniku delodajalca ali sindikalni organizaciji poda pisno pritožbo.“
8Člen 39 belgijskega zakona z dne 3. julija 1978 o pogodbah o zaposlitvi ( Belgisch Staasblad , 22. avgust 1978) določa:
„Če je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, mora stranka, ki odpove pogodbo brez utemeljenega razloga ali brez spoštovanja odpovednega roka, določenega v členih 59, 82, 83, 84 in 115, drugi stranki plačati odpravnino, ki je enaka znesku trenutne plače med odpovednim rokom ali za preostanek tega roka.“
9J. Voogsgeerd je 7. avgusta 2001 na sedežu družbe Naviglobe NV (v nadaljevanju: Naviglobe), ki ima sedež v Antwerpnu (Belgija), z družbo Navimer sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Za pravo, ki se uporablja, sta stranki izbrali luksemburško pravo.
10Od avgusta 2001 do aprila 2002 je J. Voogsgeerd opravljal delo vodilnega inženirja na krovu ladij MS Regina in Prince Henri, ki sta bili v lasti družbe Navimer in ki sta pluli v Severnem morju.
11To podjetje je z dopisom z dne 8. aprila 2002 J. Voogsgeerda odpustilo. Ta je 4. aprila 2003 proti družbama Naviglobe in Navimer pri arbeidsrechtbank te Antwerpen (delovno sodišče v Antwerpnu) vložil tožbo, v kateri je predlagal, naj se tema podjetjema v skladu z belgijskim zakonom z dne 3. julija 1978 o pogodbah o zaposlitvi solidarno naloži plačilo odškodnine zaradi odpovedi, povečano za obresti in stroške.
12J. Voogsgeerd je v utemeljitev tožbe navedel, da se na podlagi člena 6(1) Rimske konvencije prisilne določbe belgijskega delovnega prava uporabijo ne glede na to, katero pravo sta izbrali stranki kot pravo, ki se uporablja. V zvezi s tem je navedel, da je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnopravnem razmerju z belgijskim podjetjem Naviglobe, ne pa z luksemburškim podjetjem Navimer, in da je delo v glavnem opravljal v Belgiji, kjer je prejemal navodila od družbe Naviglobe in kamor se je vrnil po vsakem potovanju.
13Arbeidsrechtbank te Antwerpen se je s sodbo z dne 12. novembra 2004 izreklo za krajevno nepristojno za odločanje o tožbi, vloženi proti družbi Navimer. Presodilo pa je, da je tožba, ki je bila vložena proti družbi Naviglobe, dopustna, vendar neutemeljena.
14J. Voogsgeerd je zoper to sodbo vložil pritožbo pri arbeidshof te Antwerpen (višje delovno sodišče v Antwerpnu). To sodišče je po tem, ko je presodilo, da je krajevno pristojno, zavrnilo tožbo proti družbi Naviglobe kot neutemeljeno, ker tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ni predložila dokaza, da je bila kot delavec posredovana tej družbi.
15Po drugi strani je arbeidshof te Antwerpen glede delovnega razmerja z družbo Navimer presodilo, da glede na vse okoliščine primera J. Voogsgeerd dela običajno ni opravljal v samo eni državi članici, v tem primeru Belgiji, in da zato ni mogoče uporabiti člena 6(2)(a) Rimske konvencije. V zvezi s tem je po eni strani ugotovilo, da tožeča stranka iz postopka v glavni stvari nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi z družbo Naviglobe, da ji je plačo izplačevala družba Navimer in da je bila vključena v luksemburško zdravstveno zavarovanje, po drugi strani pa, da ni dokazala, da je delo v glavnem opravljala v belgijskih teritorialnih vodah. Arbeidshof te Antwerpen je zato presodilo, da je treba glede na to, da je J. Voogsgeerda zaposlila družba Navimer, za pogodbo o zaposlitvi v skladu s členom 6(2)(b) Rimske konvencije uporabiti prisilne določbe luksemburškega prava.
16Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je arbeidshof te Antwerpen štelo, da so elementi, ki jih je predložil J. Voogsgeerd v utemeljitev pritožbe in ki se nanašajo na to, da je treba za kraj, v katerem se je vedno vkrcal na ladjo in iz katerega je prejemal navodila za vsako od naloženih mu nalog, šteti Antwerpen, dokazani.
17Vendar je bilo presojeno, da se je v skladu s členom 6(2)(b) Rimske konvencije za pogodbo o zaposlitvi uporabljalo le luksemburško pravo in da je bilo treba zavrniti tožbo za povrnitev škode zaradi neupravičene prekinitve te pogodbe, ker je bila vložena po poteku zastaralnega roka treh mesecev, ki ga določa člen 80 luksemburškega zakona z dne 9. novembra 1990 o vzpostavitvi javnega pomorskega registra.
18J. Voogsgeerd je vložil kasacijsko pritožbo zoper del sodbe, ki se nanaša na družbo Navimer, ta pa je tako ostala edina tožena stranka v postopku v glavni stvari. Pritožbeni razlog, ki je bil naveden v kasacijski pritožbi, se je nanašal na to, da je arbeidshof te Antwerpen pri določitvi prava, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi, napačno uporabilo pravo.
19Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari navaja, da je arbeidshof te Antwerpen s tem, da je presodilo, da elementi, ki jih je predložila kot dokaz, da je delo običajno opravljala v Belgiji pod nadzorom družbe Naviglobe, ne vplivajo na vprašanje, ali je treba uporabiti določbe Rimske konvencije, zlasti njen člen 6(2)(b), kršilo člene 1, 3, 4 in 6 te konvencije.
20Predložitveno sodišče navaja, da če so te navedbe resnične, bi bilo družbo Naviglobe, ki ima sedež v Antwerpnu, mogoče obravnavati kot poslovno enoto, s katero je J. Voogsgeerd v zvezi ob dejanskem opravljanju dela v smislu člena 6(2)(b) Rimske konvencije.
21V teh okoliščinah je Hof van Cassatie prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1Ali je treba za državo, v kateri je poslovna enota, ki je delavca zaposlila, v smislu člena 6(2)(b) [Rimske konvencije], šteti državo, v kateri je poslovna enota delodajalca, ki je v skladu s pogodbo o zaposlitvi zaposlila delavca, ali državo, v kateri je poslovna enota delodajalca, pri kateri je bil delavec dejansko zaposlen, čeprav svojega dela običajno ni opravljal samo v eni državi?
2Ali je treba kraj, v katerem se mora javiti delavec, ki svojega dela običajno ne opravlja samo v eni državi, da tam prejme navodila in ukaze za opravljanje svoje dejavnosti, šteti za kraj dejanske zaposlitve v smislu prvega vprašanja?
3Ali morajo biti v zvezi s poslovno enoto delodajalca, pri kateri je delavec v smislu prvega vprašanja dejansko zaposlen, izpolnjene določene formalne zahteve, kot je lastna pravna osebnost, ali zadostuje obstoj dejanske poslovne enote?
4Ali je mogoče poslovno enoto neke druge družbe, s katero ima družba delodajalca poslovne odnose, obravnavati kot poslovno enoto v smislu tretjega vprašanja, čeprav pooblastilo za izdajo navodil ni bilo preneseno na to drugo družbo?“
22Sodišče je pristojno za obravnavo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo eno od dveh belgijskih sodišč, ki jima je priznana ta možnost v smislu člena 2(a) Prvega protokola o razlagi Rimske konvencije s strani Sodišča (UL 2005, C 169, str. 18), ki je začel veljati 1. avgusta 2004.
23Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali so elementi, kot so kraj dejanske zaposlitve delavca, kraj, v katerem se mora javiti delavec, da tam prejme navodila in ukaze za opravljanje svojega dela, in dejanska poslovna enota delodajalca, upoštevni za določitev prava, ki se uporabi za pogodbo o zaposlitvi, v smislu člena 6(2) Rimske konvencije.
24Treba je spomniti, da člen 6 Rimske konvencije določa posebna kolizijska pravila glede individualne pogodbe o zaposlitvi, ki odstopajo od splošnih pravil iz členov 3 in 4 te konvencije, ki se nanašajo na svobodo izbire prava, ki se uporablja, in na merila določitve prava, če ga pogodbeni stranki ne izbereta.
25Tako odstavek 1 člena 6 Rimske konvencije določa, da izbira prava s strani pogodbenih strank, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi, ne sme pripeljati do tega, da bi bil delavec prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavljajo prisilne določbe prava, ki bi se uporabilo za to pogodbo, če pogodbeni stranki ne bi izbrali prava. Odstavek 2 tega člena določa navezne okoliščine pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerih je treba določiti lex contractus , če stranki ne izbereta prava.
26Ti navezni okoliščini sta najprej država, v kateri delavec „običajno opravlja svoje delo“ (člen 6(2)(a)), in podredno, če takega kraja ni, kraj sedeža „poslovne enote, ki ga je zaposlila“ (člen 6(2)(b)).
27Poleg tega se v skladu z zadnjim stavkom tega odstavka 2 ti navezni okoliščini ne uporabljata, kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba o zaposlitvi tesneje povezana z drugo državo – v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te države.
28V zadevi iz postopka v glavni stvari ni sporno, da sta pogodbeni stranki kot lex contractus izbrali luksemburško pravo. Vendar ne glede na to, katero pravo sta izbrali stranki, ostane vprašanje, katero pravo se uporablja za pogodbo, ker tožeča stranka iz postopka v glavni stvari navaja prisilne določbe belgijskega prava kot podlago za pravico do odpravnine zaradi delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je razvidno iz točke 19 te sodbe, J. Voogsgeerd navaja, da je pritožbeno sodišče, ki je menilo, da se na podlagi člena 6(2)(b) Rimske konvencije za zadevno pogodbo uporablja luksemburško pravo, kršilo več določb te konvencije in zlasti njen člen 6. V zvezi s tem navaja, da ob opravljanju dela ni bil v stikih z družbo Navimer, temveč da se je bil dolžan ob vkrcanju v Antwerpnu javiti družbi Naviglobe, ki mu je dala navodila.
29Hof van Cassatie s svojimi vprašanji Sodišču v bistvu predlaga, naj poda razlago člena 6(2) Rimske konvencije, zlasti navezne okoliščine iz točke (b) te določbe, ki se nanaša na državo, v kateri je sedež poslovne enote, ki je delavca zaposlila.
30Vendar je treba opozoriti, da čeprav je v okviru postopka za sprejetje predhodne odločbe v skladu s sodno prakso Sodišča predložitveno sodišče pristojno, da uporabi pravilo prava Unije v postopku, ki ga obravnava, in da ob tem opredeli določbo nacionalnega prava glede na to pravilo, je naloga Sodišča, da zato, da bi dalo temu sodišču na voljo elemente razlage prava Unije, s katerimi bi si lahko pomagalo pri presoji učinkov te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2003 v zadevi Anomar in drugi, C-6/01, Recueil, str. I-8621, točka 37 in navedena sodna praksa), iz vseh podatkov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, zlasti pa iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbere elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti, upoštevajoč predmet spora (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 1987 v zadevi Gauchard, 20/87, Recueil, str. 4879, točka 7).
31Čeprav se v obravnavanem primeru postavljena vprašanja nanašajo na člen 6(2)(b) Rimske konvencije, je treba ugotoviti, da – kot je navedla generalna pravobranilka v točki 60 sklepnih predlogov in kot navajata belgijska vlada in Evropska komisija – se zdi, da elementi, ki opredeljujejo delovno razmerje iz postopka v glavni stvari, ki jih je navedlo predložitveno sodišče v obrazložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, ustrezajo bolj naveznim okoliščinam iz točke (a) člena 6(2) Rimske konvencije kot pa tistim iz točke (b) te določbe.
32Poleg tega je treba navesti, da je treba pri določitvi prava, ki se uporablja, navezno okoliščino pogodbe o zaposlitvi iz postopka v glavni stvari, ki se nanaša na kraj, kjer delavec običajno opravlja delo, upoštevati prednostno, uporaba te navezne okoliščine pa izključuje upoštevanje podredne navezne okoliščine, ki se nanaša na kraj sedeža poslovne enote, ki je delavca zaposlila.
33V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 15. marca 2011 v zadevi Koelzsch (C-29/10, ZOdl., str. I-1595) člen 6(2)(a) Rimske konvencije razlagalo tako, da je najprej treba na podlagi elementov, kot so ti, ki jih je navedel J. Voogsgeerd, preučiti, ali delavec delo v glavnem opravlja le v eni državi.
34Iz besedila člena 6(2) Rimske konvencije namreč izhaja, da je zakonodajalec želel vzpostaviti hierarhijo med naveznimi okoliščinami, ki jih je treba upoštevati pri opredelitvi prava, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi.
35To razlago potrjuje tudi analiza cilja, ki se uresničuje s členom 6 Rimske konvencije, to je zagotovitve ustrezne zaščite delavca. Tako je Sodišče že ugotovilo, da je treba navezno okoliščino, ki se nanaša na državo, v kateri delavec „običajno opravlja svoje delo“ iz člena 6(2)(a) te konvencije razlagati široko, navezno okoliščino, ki se nanaša na sedež „poslovne enote, ki ga je zaposlila“ iz člena 6(2)(b) te konvencije pa je mogoče uporabiti le, kadar sodišče, ki obravnava spor, ne more določiti države, v kateri se delo običajno opravlja (glej zgoraj navedeno sodbo Koelzsch, točka 43).
36Tako se v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki se nanaša na delavca, ki delo opravlja v več kot eni državi članici, navezna okoliščina iz člena 6(2)(a) Rimske konvencije kljub temu lahko uporablja, če lahko sodišče, ki obravnava spor, določi državo, ki je z opravljanjem dela tesno povezana (glej zgoraj navedeno sodbo Koelzsch, točka 44).
37V takem primeru je treba navezno okoliščino, ki se nanaša na državo, v kateri se delo običajno opravlja, razumeti kot sklicevanje na kraj, v katerem ali iz katerega delavec dejansko opravlja svoje poklicne dejavnosti, ali če nima središča dejavnosti, na kraj, v katerem opravlja večino svojih dejavnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Koelzsch, točka 45).
38Zato mora sodišče, ki obravnava spor, ob upoštevanju narave dela v pomorskem sektorju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, upoštevati vse elemente, ki so značilni za dejavnost delavca, in zlasti ugotoviti, v kateri državi je kraj, iz katerega delavec opravlja prevoz, prejema navodila za prevoz in si organizira delo, in kraj, v katerem so delovna sredstva (glej zgoraj navedeno sodbo Koelzsch, točki 48 in 49).
39Če iz teh okoliščin izhaja, da je kraj, iz katerega delavec opravlja prevoz in prejema navodila za prevoz, vedno isti, potem je treba šteti, da je to kraj, v katerem običajno opravlja delo, v smislu člena 6(2)(a) Rimske konvencije. Navezna okoliščina, ki se nanaša na kraj, v katerem delavec običajno opravlja delo, se namreč – kakor je bilo opozorjeno v točki 32 te sodbe – uporablja prednostno.
40Zato so elementi, ki opredeljujejo delovno razmerje, kakršni so navedeni v predložitveni odločbi, namreč kraj dejanske zaposlitve delavca, kraj, v katerem delavec prejme navodila, ali kraj, v katerem se mora delavec javiti pred začetkom opravljanja dela, upoštevni pri določitvi prava, ki se uporablja za to delovno razmerje, in sicer tako, da če so ti kraji v isti državi, lahko sodišče, ki obravnava zadevo, šteje, da ta spada na področje uporabe člena 6(2)(a) Rimske konvencije.
41Iz navedenega izhaja, da je treba člen 6(2) Rimske konvencije razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki obravnava zadevo, najprej ugotoviti, ali delavec ob izvajanju pogodbe običajno opravlja delo samo v eni državi, ki je tista, v kateri ali iz katere ob upoštevanju vseh elementov, ki so značilni za navedeno dejavnost, opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.
42Če bi predložitveno sodišče presodilo, da spora, ki ga obravnava, ne more razrešiti glede na člen 6(2)(a) navedene konvencije, bi bilo treba odgovoriti na vprašanja, kot so navedena v predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
43Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „poslovna enota, ki […] je [delavca] zaposlila“ v smislu člena 6(2)(b) Rimske konvencije razumeti tako, da se nanaša na poslovno enoto, ki je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ali tako, da se nanaša na poslovno enoto podjetja, s katero je delavec ob dejanskem opravljanju dela v zvezi, in ali lahko v tem drugem primeru to zvezo pomeni okoliščina, da se mora delavec pri tem podjetju redno javljati in od njega dobivati navodila.
44Kot izhaja iz točk 39 in 40 te sodbe, mora sodišče, ki obravnava zadevo, če ugotovi, da se mora delavec vedno javljati na istem mestu, kjer prejme navodila, šteti, da delavec delo običajno opravlja v tem kraju v smislu člena 6(2)(a) Rimske konvencije. Vsi ti elementi, ki označujejo dejansko opravljanje dela, se nanašajo na opredelitev prava, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi, na podlagi te navezne okoliščine in ne morejo vplivati tudi na uporabo člena 6(2)(b) Rimske konvencije.
45Kakor je navedla generalna pravobranilka v točkah od 65 do 68 sklepnih predlogov, bi bila taka razlaga te določbe, pri kateri bi se za določitev podjetja, ki je zaposlilo delavca, upoštevali elementi, ki se ne nanašajo zgolj na sklepanje pogodbe o zaposlitvi, v nasprotju z besedilom in ciljem te določbe.
46Uporaba izraza „zaposlila“ v členu 6(2)(b) Rimske konvencije očitno meri zgolj na sklenitev te pogodbe oziroma pri dejanskem delovnem razmerju na vstop v delovno razmerje, in ne na način dejanskega opravljanja dela delavca.
47Poleg tega analiza sistematike člena 6(2)(b) nalaga, da se navezna okoliščina iz te določbe, ki je podredna, uporabi, če ni mogoče ugotoviti, da delovno razmerje poteka v eni državi članici. Zato lahko le ozka razlaga preostale navezne okoliščine zagotovi polno predvidljivost glede prava, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi.
48Če navezna okoliščina, ki se nanaša na kraj poslovne enote podjetja, ki zaposluje delavca, ni v zvezi z okoliščinami, v katerih se opravlja delo, potem to, kje ima podjetje sedež, ni upoštevno pri opredelitvi tega kraja poslovne enote.
49Predložitveno sodišče bi lahko le v primeru, da bi elementi, ki se nanašajo na postopek zaposlitve, omogočali ugotovitev, da je podjetje, ki je sklenilo pogodbo o zaposlitvi, dejansko delovalo v imenu in na račun drugega podjetja, štelo, da navezna okoliščina iz člena 6(2)(b) Rimske konvencije napotuje na pravo države, v kateri je poslovna enota drugega podjetja.
50Zato predložitveno sodišče pri tej presoji ne bi smelo upoštevati tistih elementov, ki se nanašajo na opravljanje dela, temveč le tiste, ki se nanašajo na postopek sklenitve pogodbe, kot sta poslovna enota, ki je objavila prosto delovno mesto, in poslovna enota, ki je organizirala razgovor za zaposlitev, in si mora prizadevati za opredelitev kraja, v katerem je dejansko ta poslovna enota.
51Vsekakor lahko predložitveno sodišče, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 73 sklepnih predlogov, na podlagi člena 6(2), zadnji pododstavek, Rimske konvencije upošteva druge elemente delovnega razmerja, če ti, ki se nanašajo na navezni okoliščini iz tega člena, ki sta v zvezi s krajem, kjer se delo opravlja, oziroma krajem poslovne enote, ki zaposluje delavca, vodijo do ugotovitve, da je pogodba tesno povezana z drugo državo kakor tisto, na katero napotujeta ti navezni okoliščini.
52Na prvo in drugo predhodno vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba pojem „poslovna enota [delodajalca], ki […] je [delavca] zaposlila“ v smislu člena 6(2)(b) Rimske konvencije razumeti tako, da se nanaša izključno na poslovno enoto, ki je delavca zaposlila, ne pa na poslovno enoto, s katero je ta ob dejanskem opravljanju dela v zvezi.
53Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali morajo biti za uporabo navezne okoliščine iz člena 6(2)(b) Rimske konvencije izpolnjene kake formalne zahteve, kot je lastna pravna osebnost.
54V zvezi s tem je najprej treba navesti, da je iz besedila te določbe jasno razvidno, da se ne nanaša zgolj na tiste enote podjetja, ki imajo pravno osebnost, saj izraz „poslovna enota“ zajema vse trajne strukture podjetja. Zato bi lahko poleg hčerinskih družb in podružnic tudi druge enote, na primer pisarne podjetja, pomenile poslovne enote v smislu člena 6(2)(b) Rimske konvencije, tudi če ne bi imele pravne osebnosti.
55Vendar kot je poudarila Komisija in kakor je navedla generalna pravobranilka v točki 81 sklepnih predlogov, ta določba nalaga stalnost poslovne enote. Zgolj prehodne navzočnosti zastopnika podjetja v neki državi, kamor je prišel iz druge države, zato da bi zaposlil delavce, ni mogoče šteti za poslovno enoto, ki pogodbo navezuje na to državo. To bi bilo v nasprotju z navezno okoliščino iz člena 6(2)(b) Rimske konvencije, ki se ne nanaša na kraj sklenitve pogodbe.
56Če pa ta zastopnik podjetja potuje v državo, v kateri ima delodajalec stalno zastopstvo svojega podjetja, potem bi bila vsekakor sprejemljiva domneva, da je to „poslovna enota“ v smislu člena 6(2)(b) Rimske konvencije.
57Poleg tega mora načeloma poslovna enota, ki se upošteva pri uporabi navezne okoliščine, pripadati podjetju, ki zaposli delavca – biti mora sestavni del njegove strukture.
58Na podlagi teh ugotovitev je treba na tretje postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(2)(b) Rimske konvencije razlagati tako, da pravna osebnost ni zahteva, ki bi jo morala poslovna enota delodajalca v smislu te določbe izpolniti.
59Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali se za uporabo navezne okoliščine iz člena 6(2)(b) Rimske konvencije poslovna enota podjetja, ki ni tisto, ki je navedeno kot delodajalec, lahko šteje za poslovno enoto, ki nastopa v tej vlogi, čeprav vodstvena pooblastila tega podjetja nanjo niso bila prenesena.
60V zvezi s tem se iz predložitvene odločbe zdi, da se to vprašanje postavlja zato, ker tožeča stranka navaja, da je navodila vedno prejemala od družbe Naviglobe in da je bil v upoštevnem obdobju direktor tega podjetja tudi direktor družbe Navimer, to je podjetja, ki je tožečo stranko iz postopka v glavni stvari formalno zaposlilo.
61V zvezi s prvim elementom je treba spomniti, da je treba – kot je razvidno iz točk 39 in 40 te sodbe – to okoliščino upoštevati pri opredelitvi kraja, kjer se delo običajno opravlja, da bi se uporabil člen 6(2)(a) Rimske konvencije, saj se nanaša na opravljanje dela.
62V zvezi s trditvijo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki se nanaša na okoliščino, da je bila ista oseba direktor družbe Naviglobe in družbe Navimer, je naloga predložitvenega sodišča, da preuči, kakšen je dejanski odnos med družbama, da bi ugotovilo, ali ima družba Naviglobe dejansko lastnost delodajalca delavcev, ki jih je zaposlila družba Navimer. Predložitveno sodišče mora zlasti upoštevati vse objektivne elemente, ki bi omogočali ugotovitev, da je dejanski položaj drugačen od tistega, ki izhaja iz pogodbenih določil (glej po analogiji sodbo z dne 2. maja 2006 v zadevi Eurofood IFSC, C-341/04, ZOdl., str. I-3813, točka 37).
63V okviru te preučitve je okoliščina, ki jo je navedla družba Navimer, namreč, da vodstvena pooblastila niso bila prenesena na družbo Naviglobe, element, ki ga je treba upoštevati, ni pa sama odločilna za ugotovitev, da je delavca dejansko zaposlila druga družba od tiste, ki je navedena kot delodajalec.
64Le če bi se izkazalo, da ena od dveh družb deluje za račun druge, bi se za uporabo navezne okoliščine iz člena 6(2)(b) Rimske konvencije poslovna enota prve lahko štela za poslovno enoto, ki pripada drugi družbi.
65Na podlagi teh ugotovitev je treba na četrto postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(2)(b) Rimske konvencije razlagati tako, da se poslovna enota podjetja, ki ni tisto, ki je navedeno kot delodajalec, vendar je s to poslovno enoto povezano, lahko opredeli kot „poslovna enota“, če je na podlagi objektivnih elementov mogoče ugotoviti, da je dejanski položaj drugačen od položaja, ki izhaja iz določil pogodbe, in to celo kljub temu, da vodstvena pooblastila niso bila formalno prenesena na to drugo podjetje.
66Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Izrek
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1Člen 6(2) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki obravnava zadevo, najprej ugotoviti, ali delavec ob izvajanju pogodbe običajno opravlja delo samo v eni državi, ki je tista, v kateri oziroma iz katere delavec ob upoštevanju vseh elementov, ki so značilni za navedeno dejavnost, opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.
2Če bi predložitveno sodišče presodilo, da spora, ki ga obravnava, ne more razrešiti glede na člen 6(2)(a) navedene konvencije, je treba člen 6(2)(b) te konvencije razlagati tako:
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.