z dne 9. novembra 2017 (*1)
„Predhodno odločanje – Železniški promet – Direktiva 2001/14/ES – Uporabnina za infrastrukturo – Naložitev uporabnin – Nacionalni regulatorni organ, ki nadzoruje, da so uporabnine za infrastrukturo združljive s to direktivo – Pogodba za uporabo infrastrukture, ki je bila sklenjena med upravljavcem železniške infrastrukture in prevoznikom v železniškem prometu – Načelo prepovedi diskriminacije – Vračilo uporabnin brez intervencije tega organa in zunaj tožbenih postopkov, v katere je ta vključen – Nacionalna ureditev, na podlagi katere civilno sodišče lahko določi pravičen znesek, če uporabnine niso pravične“
V zadevi C‑489/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 3. septembra 2015, ki je na Sodišče prispela 17. septembra 2015, v postopku
CTL Logistics GmbH
proti
DB Netz AG,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi J. L. da Cruz Vilaça, predsednik senata, E. Levits, A. Borg Barthet, sodnika, M. Berger (poročevalka), sodnica, in F. Biltgen, sodnik,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. julija 2016,
ob upoštevanju stališč, ki jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 24. novembra 2016
izreka naslednjo
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4(1) in (5), 6(1), 8(1) in 30, od (1) do (3), (5) in (6) Direktive 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 404), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 227) (v nadaljevanju: Direktiva 2001/14).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med CTL Logistics GmbH in DB Netz AG glede vračila dajatev za odpoved in spremembo v okviru uporabnin za železniško infrastrukturo, ki jo je upravljala družba DB Netz.
3V uvodnih izjavah 5, 7, 11, 12, 16, 20, 32, 34, 35, 40 in 46 Direktive 2001/14 so cilji te direktive glede uporabnin za uporabo infrastrukture opredeljeni tako:
„(5)
Za zagotovitev preglednega in enakopravnega dostopa do železniške infrastrukture vsem prevoznikom v železniškem prometu se vse potrebne informacije za uresničevanje pravic dostopa objavijo v programu omrežja.
[…]
[…]
[…]
[…]
[…]
[…]
[…]
[…]
4Člen 1(1) Direktive 2001/14 določa:
„Ta direktiva ureja načela in postopke, ki se uporabljajo za določanje in zaračunavanje uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti.
Države članice zagotovijo, da ureditev zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja železniške infrastrukture upošteva načela, določena v tej direktivi, in s tem omogoča upravljavcu infrastrukture, da razpoložljive infrastrukturne zmogljivosti trži in jih optimalno učinkovito izkorišča.“
5Člen 3 te direktive, naslovljen „Program omrežja“, določa:
„1. Upravljavec železniške infrastrukture po posvetovanju z zainteresiranimi strankami izdela in objavi program omrežja, katerega je mogoče pridobiti proti plačilu takse, ki ne sme presegati stroškov objave tega programa.
2Program omrežja vsebuje vrsto infrastrukture, ki je na razpolago prevoznikom v železniškem prometu. Vsebuje informacije o pogojih dostopa do zadevne železniške infrastrukture. Vsebino programa omrežja določa Priloga I.
3Program omrežja se po potrebi posodablja in spreminja.
4Program omrežja se objavi najpozneje štiri mesece pred potekom roka za vložitev prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti.“
6Poglavje II te direktive, ki obsega člene od 4 do 12 te direktive, se nanaša na „Uporabnine za železniško infrastrukturo“.
7Člen 4 te direktive, naslovljen „Določitev, obračunavanje in pobiranje uporabnin“, v odstavkih 1, 4 in 5 določa:
„1. Države članice izdelajo okvir za zaračunavanje uporabnin, pri čemer upoštevajo neodvisnost upravljanja, ki ga določa člen 4 Direktive (91/440/EGS) [Sveta z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 341)].
Države članice določijo posebna pravila za zaračunavanje uporabnin ob upoštevanju navedenega pogoja neodvisnega upravljanja ali takšna pooblastila prenesejo na upravljavca infrastrukture. Obračunavanje in pobiranje uporabnin izvaja upravljavec železniške infrastrukture.
[…]
4Upravljavci železniške infrastrukture zagotovijo, da ureditev zaračunavanja uporabnin, ki se uporablja, temelji na enakih načelih za njihovo celotno omrežje, razen v primeru posebnih dogovorov iz člena 8(2).
5Upravljavci železniške infrastrukture zagotovijo, da ima uporaba ureditve zaračunavanja za posledico enakovredne in nediskriminatorne uporabnine za različne prevoznike v železniškem prometu, ki opravljajo enakovredne prevozne storitve na podobnem delu trga, in da so dejansko zaračunane uporabnine v skladu s pravili, ki jih določa program omrežja.“
8Členi od 7 do 12 Direktive 2001/14 določajo dajatve, ki se lahko obračunajo, in način, po katerem se izračunajo.
9Člen 7 te direktive, naslovljen „Načela zaračunavanja uporabnin“, v odstavkih od 3 do 5 določa:
„3. Brez poseganja v odstavek 4 ali 5 ali v člen 8 so uporabnine za minimalni paket storitev dostopa do infrastrukture in za dostop po tirih do objektov, potrebnih za izvajanje železniških storitev, enake stroškom, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve.
4Uporabnina za infrastrukturo lahko vsebuje dajatev za nezadostnost infrastrukturnih zmogljivosti na določenem odseku v obdobjih preobremenjenosti infrastrukture.
5Uporabnina za infrastrukturo se lahko spremeni, da se upoštevajo stroški vplivov na okolje, ki jih povzroča železniški promet. Spreminja se glede na velikost povzročenih vplivov na okolje.
Zaračunavanje okoljskih stroškov, zaradi česar se povečajo skupni prihodki upravljavca železniške infrastrukture, je dovoljeno le, če se ti stroški v primerljivi višini zaračunavajo tudi konkurenčnim načinom prevoza.
Če se primerljiva višina okoljskih stroškov ne zaračunava drugim konkurenčnim načinom prevoza, takšna sprememba uporabnine ne sme povzročiti nobene spremembe v skupnih prihodkih upravljavca železniške infrastrukture. Če je bila primerljiva višina zaračunavanja okoljskih stroškov uvedena za železniški prevoz in za konkurenčne načine prevoza ter prinaša dodatne prihodke, se države članice same odločijo o njihovi uporabi.“
10Člen 8 navedene direktive z naslovom „Izjeme od načel zaračunavanja uporabnin“ v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Če trg prenese, lahko država članica za skupno pokrivanje stroškov upravljavca infrastrukture naloži pribitke na podlagi učinkovitih, preglednih in enakopravnih načel, pri čemer zagotavlja optimalno konkurenčnost zlasti mednarodnega železniškega prevoza blaga. Ureditev zaračunavanja uporabnin upošteva povečanje produktivnosti, ki jo dosežejo prevozniki v železniškem prometu.
Višina uporabnin nikakor ne sme izključiti uporabe infrastrukture s strani tistih tržnih delov, ki lahko plačajo vsaj stroške, nastale neposredno zaradi izvajanja železniških prevoznih storitev, in donosnosti naložbe, ki jo trg lahko prenese.
2Za posebne investicijske projekte v prihodnosti ali za tiste, ki so bili dokončani največ 15 let pred začetkom veljavnosti te direktive, lahko upravljavec železniške infrastrukture določi ali obdrži višje uporabnine na podlagi dolgoročnih stroškov takšnih projektov, če ti povečujejo učinkovitost in/ali stroškovno učinkovitost in jih drugače ni mogoče ali jih ni bilo mogoče izvesti. Takšen dogovor o zaračunavanju uporabnin lahko vključuje tudi dogovore o delitvi tveganja, ki je povezano z novimi naložbami.“
11Člen 9(5) iste direktive določa:
„Podobni programi popustov se uporabljajo za podobne storitve.“
12Člen 12 Direktive 2001/14, naslovljen „Dajatve za rezervacijo zmogljivosti“, določa:
„Upravljavci infrastrukture lahko naložijo primerno dajatev za zmogljivost, ki je bila zahtevana, vendar ne uporabljena. Ta dajatev spodbuja učinkovito uporabo zmogljivosti.
Upravljavec železniške infrastrukture je v vsakem trenutku sposoben sporočiti vsaki zainteresirani stranki obseg infrastrukturnih zmogljivosti, ki so bile dodeljene uporabniškim prevozniškim podjetjem v železniškem prometu.“
13V poglavju IV Direktive 2001/14, naslovljenem „Splošne določbe“, člen 30 te direktive, naslovljen „Regulatorni organ“, določa:
„1. Brez poseganja v člen 21(6) države članice ustanovijo regulatorni organ. Ta organ, ki je lahko ministrstvo, pristojno za promet, ali kateri koli drugi organ, je organizacijsko, finančno, pravno in pri odločanju neodvisen od upravljavca železniške infrastrukture, organa za zaračunavanje uporabnine, organa za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti ali od prosilcev. Organ deluje po načelih iz tega člena, pri čemer se lahko obravnavanje pravnega sredstva in regulatorne funkcije prenesejo na ločene organe.
2Prosilec ima pravico vložiti pravno sredstvo pri regulatornem organu, če meni, da je bil nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan, še zlasti proti odločitvam upravljavca železniške infrastrukture, ali po potrebi, proti odločitvam prevoznika v železniškem prometu v zvezi z:
[…]
3Regulatorni organ zagotavlja, da so uporabnine, ki jih določi upravljavec železniške infrastrukture, v skladu s Poglavjem II in nediskriminatorne. Pogajanja o višini uporabnin za infrastrukturo med prosilci in upravljavcem infrastrukture so dovoljena le v primeru, če se izvajajo pod nadzorom regulatornega organa. Regulatorni organ posreduje takoj, ko je verjetno, da bodo pogajanja kršila določbe te direktive.
4Regulatorni organ ima pravico od upravljavca infrastrukture, od prosilcev in vsake prizadete tretje strani v zadevni državi članici zahtevati potrebne informacije, ki mu morajo biti predložene takoj.
5Regulatorni organ odloči o vsaki pritožbi in sprejme ukrepe za ureditev razmer najpozneje v dveh mesecih po prejemu vseh informacij.
Ne glede na odstavek 6 so odločitve regulatornega organa zavezujoče za vse stranke, ki jih odločitev zajema.
Kadar je pritožba vložena zoper zavrnitev dodelitve infrastrukturnih zmogljivosti ali zoper pogoje ponudbe zmogljivosti, regulatorni organ bodisi potrdi, da odločitve upravljavca infrastrukture ni treba spreminjati, bodisi zahteva spremembo te odločitve v skladu z navodili regulatornega organa.
6Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se za odločitve regulatornega organa zagotovi možnost sodnega nadzora.“
14V skladu s Prilogo I k Direktivi 2001/14, na katero napotuje člen 3(2) te direktive, program omrežja med drugim vsebuje naslednje informacije:
„[…]
2Poglavje o načelih določanja uporabnin in o tarifah. Poglavje vsebuje ustrezne podrobnosti ureditve določanja uporabnin, kakor tudi zadostne informacije o uporabninah, ki se uporabljajo za storitve iz Priloge II, ki jih zagotavlja samo en ponudnik. Podrobno opisuje postopke, pravila in po potrebi lestvice, ki se uporabljajo za izvajanje člena 7(4) in (5) ter členov 8 in 9. Vsebuje podatke o spremembah že določenih ali predvidenih uporabnin.
[…]“
15Člen 14 od (4) do (6) Allgemeines Eisenbahngesetz (splošni zakon o železnicah) z dne 27. decembra 1993 (BGBl. 1993 I, str. 2378), v različici, ki je veljala v času dejstev postopka v glavni stvari, določa:
„(4) [u]pravljavci železnic morajo uporabnine določiti v skladu z uredbo, sprejeto na podlagi člena 26(1), točki 6 in 7, tako da pokrijejo vse stroške, ki so jih imeli zaradi zagotavljanja predpisanih storitev v smislu odstavka 1, prvi stavek, in da upoštevajo dobičkonosnost, ki jo lahko trg prenese. Pri tem lahko stroškom, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve, naložijo pribitke, pri čemer lahko uvedejo razlikovanje tako med storitvami medkrajevnega prevoza potnikov, lokalnega prevoza potnikov ali prevoza blaga kot med tržnimi segmenti znotraj teh vrst prevoznih storitev; konkurenčnost mora biti zagotovljena, zlasti pri mednarodnem prevozu blaga v železniškem prometu. Vendar v primeru, navedenem v drugem stavkom zgoraj, višina uporabnin za tržni segment ne sme preseči stroškov, ki nastanejo neposredno pri izvajanju železniške storitve, skupaj z dobičkonosnostjo, ki jo lahko trg prenese. Člen 26(1), točki (6) in (7) določa:
(5) Podjetja, ki so upravljavci železniške infrastrukture, določijo svoje uporabnine za dostop do infrastrukture, vključno s pripadajočimi storitvami, tako da se nepošteno ne ogrozi konkurenčnost subjektov dovoljenja za dostop. Za nepošteno ogrožanje gre zlasti, če:
(6) Subjekti, ki imajo dovoljenje za dostop do infrastrukture, in podjetje, ki upravlja železniško infrastrukturo, se o podrobnostih dostopa, zlasti glede začetka in trajanja uporabe, in uporabnine, ki jo je treba plačati, ter drugih pogojih uporabe, vključno s pogoji za operativno varnost, dogovorijo v skladu z uredbo, navedeno v odstavku 1.“
16Člen 14b(1) AEG v različici, ki je veljala v času dejstev postopka v glavni stvari, določa:
„Regulatorni organ mora nadzorovati določbe železniške ureditve, ki urejajo dostop do železniške infrastrukture, zlasti glede:
17Člen 14c AEG v različici, ki je veljala v času dejstev postopka v glavni stvari, določa:
„(1) Regulatorni organ lahko pri izvajanju svojih nalog glede javnih podjetij, ki upravljajo železniške infrastrukture, sprejme potrebne ukrepe, da se ustavijo ugotovljene kršitve in preprečijo bodoče kršitve zoper določbe železniške ureditve v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture.
(2) Da imetniki dovoljenja za dostop, javna podjetja, ki upravljajo železniške infrastrukture, in osebe, ki delujejo za njihov račun, regulatornem organu in njegovim agentom omogočijo, da dobro opravijo svojo nalogo, jim morajo dopustiti:
(3) Da imetniki dovoljenja za dostop, javna podjetja, ki so upravljavci železniške infrastrukture, in osebe, ki delujejo za njihov račun, regulatornemu organu in njegovim agentom omogočijo, da dobro opravijo svojo nalogo, jim morajo:
Zlasti je tako v zvezi s tekočimi in končanimi pogajanji v zvezi z zneski uporabnin za infrastrukturo in drugimi uporabninami. Predložijo resnične in poštene informacije. Osebe, ki morajo sporočiti informacije, lahko zavrnejo razkritje informacij, ki naj bi jih predložile ali ki naj bi predložile osebe, navedene v členu 383(1), točke od 1 do 3 zakonika o civilnem postopku, in ob tem tvegajo kazenski pregon ali prekršek.
(4) Regulatorni organ lahko svojo odločitev izvrši na podlagi tega zakona v skladu z določbami, ki urejajo izvedbo upravnih ukrepov. Najvišji znesek globe je 500.000 EUR.“
18Člen 14d AEG v različici, ki je veljala v času dejstev postopka v glavni stvari, določa:
„(1) Javna podjetja, ki upravljajo železniško infrastrukturo, regulatorni organ obvestijo o:
Odločitve, ki so predvidene v smislu točk od 1 do 5 prvega stavka, je treba obrazložiti. Upravljavci železniških tirov morajo poleg tega izkazati, da je njihovo zaračunavanje uporabnin v skladu z določbami člena 14(4).“
19Člen 14e AEG v različici, ki je veljala v času dejstev postopka v glavni stvari, določa:
„(1) Regulatorni organ lahko, potem ko prejme sporočilo v skladu s členom 14d, ugovarja […]:
če predvidene odločitve kršijo predpise železniške zakonodaje v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture.
(2) Pred potekom predpisanega roka:
(3) Če regulatorni organ uveljavlja svojo pravico do ugovora,
(4) Regulatorni organ se lahko v celoti ali delno odpove obvestilu, ki je določen v členu 14d. Obvestila mu ni treba dati nekaterim javnim podjetjem, ki upravljajo železniško infrastrukturo. Zlasti je tako v primeru, če to ne pomeni tveganja za izkrivljanje konkurence.“
20Člen 14f AEG določa:
„(1) Regulatorni organ lahko po uradni dolžnosti nadzoruje:
Regulatorni organ lahko za prihodnje:
če ti pogoji kršijo predpise železniške zakonodaje v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture.
(2) Če ne pride do dogovora o dostopu v skladu s členom 14(6) ali o okvirnem sporazumu v skladu s členom 14a, lahko regulatorni organ odločitve podjetja, ki upravlja železniško infrastrukturo, preizkusi na predlog ali po uradni dolžnosti. Predlog lahko vložijo subjekti z dovoljenjem za dostop, katerih pravica do dostopa do železniške infrastrukture je lahko okrnjena. Predlog se lahko vloži v roku, v katerem je mogoče sprejeti predlog za sklenitev sporazuma v skladu s prvim stavkom. Preizkus se lahko zlasti nanaša na:
Regulatorni organ stranke pozove, naj v razumnem roku, ki ne sme preseči dveh tednov, predložijo vse koristne informacije. Po poteku tega roka regulatorni organ sprejme odločitev v roku dveh mesecev.
(3) Če v primeru iz odstavka 2 odločitev podjetja, ki upravlja železniško infrastrukturo, pomeni okrnitev pravice prosilca za dostop do železniške infrastrukture, regulatorni organ
21Člen 4 Eisenbahninfrastruktur‑Benutzungsverordnung (uredba o uporabi železniške infrastrukture) z dne 3. junija 2005 (BGBl. 2005 I, str. 1566), v različici, ki je bila spremenjena 3. junija 2009 (BGBl. 2009 I, str. 1235) (v nadaljevanju: EIBV), določa:
„(1) Operater železniškega omrežja mora določiti pogoje za uporabo (pogoji za uporabo železniškega omrežja), ki se uporabljajo za dobavo storitev iz Priloge 1, točka 1, in:
Če subjekti z dovoljenjem za dostop od upravljavca železniškega omrežja to zahtevajo, jih ta na njihove stroške obvesti o pogojih za uporabo železniškega omrežja.
(2) Pogoji za uporabo železniškega omrežja morajo vsebovati vsaj navedbe iz Priloge 2 in iz drugih določb te uredbe ter splošne pogoje uporabe vlakovnih poti. Seznam tarif ni del pogojev za uporabo železniškega omrežja.
[…]
(5) Pogoji za uporabo železniškega omrežja morajo biti objavljeni vsaj štiri mesece pred pretekom roka, določenega v členu 8(1), točka 2, za vložitev predloga za dodeljevanje vlakovnih poti v delovnem času. Pogoji za uporabo železniškega omrežja začnejo veljati, ko poteče rok za vložitev predlogov, določen v členu 8(1), točka 2.
(6) Pogoji za uporabo železniškega omrežja se uporabljajo na enak način za vse predloge. Za vse stranke so zavezujoči in brez odstopanja od splošnih pogojev, ki jih vsebujejo.
[…]“
22Člen 21 EIBV določa:
„(1) Upravljavec železniškega omrežja mora uporabnine za predpisane storitve oblikovati tako, da te zaradi v njih vključenih dajatev za storilnost za prevoznike v železniškem prometu in upravljavce železnic pomenijo spodbude za zmanjšanje motenj in povečanje zmogljivosti železniškega omrežja. Načela zaračunavanja uporabnin glede na storilnost se uporabljajo za celotno železniško omrežje upravljavca železniškega omrežja.
(2) Uporabnina za infrastrukturo lahko vsebuje dajatev, s katero se upoštevajo stroški vplivov na okolje, ki jih povzroča železniški promet, in je treba v zvezi s tem razlikovati glede na vplive, ki so nastali na okolje. To ne sme vplivati na to, da se spremeni celotna korist upravljalca železniškega omrežja.
(3) Uporabnina za infrastrukturo lahko vsebuje dajatev za nezadostnost infrastrukturnih zmogljivosti na določenem odseku v obdobjih preobremenjenosti infrastrukture.
(4) Če prevozna storitev zahteva dodatne stroške glede na druge prevozne storitve, se ti stroški lahko upoštevajo le glede te prevozne storitve.
(5) Za preprečitev pomembnih in nesorazmernih razlik se uporabnine iz odstavkov 2 in 4 ter dajatve za obvezne storitve lahko razširijo na ustrezna obdobja.
(6) Uporabnine je za vse subjekte, ki imajo dovoljenje za dostop do železniške infrastrukture, treba odmerjati na enak način, razen če v tej uredbi ni določeno drugače. Uporabnine se zmanjšajo, če železniška omrežja, kretnice in varnostni sistemi ali pripadajoče naprave za obvodno preskrbovanje nekaterih odsekov niso v skladu s pogodbenimi določbami.
(7) Uporabnine, ki jih pobere upravljavec železniškega omrežja, morajo biti objavljene ali je treba o njih obvestiti v skladu s členom 4(1) en mesec pred začetkom roka iz člena 8(1), točka 2. Uporabljajo se ves čas novega voznega reda.“
23Člen 315 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB), naslovljen „Določitev dajatve s strani ene od strank“, določa v odstavkih 1 in 3:
„(1) Če naj dajatev določi ena od pogodbenih strank, velja v dvomu domneva, da mora biti določitev opravljena po pravičnem preudarku.
[…]
(3) Če naj se določitev opravi po pravičnem preudarku, je za drugo stranko zavezujoča le, če je pravična. […]“
24Družba CTL Logistics je zasebno podjetje za prevoz v železniškem prometu, ki uporablja železniško omrežje, ki ga upravlja družba DB Netz, pooblaščeno javno podjetje.
25DB Netz svojim strankam na podlagi tako imenovanih pogodb „o uporabi infrastrukture“ omogoča uporabo svoje železniške infrastrukture, za kar jim zaračunava uporabnino. Gre za tipske pogodbe, ki urejajo načela pogodbenega razmerja med podjetji, ki so prevozniki v železniškem prometu, in družbo DB Netz, in ki so podlaga za posamične pogodbe o uporabi, ki jih je treba skleniti za konkretno uporabo vlakovnih poti. Določbe teh tipskih pogodb so vključene v vsako posamično pogodbo o uporabi.
26Na podlagi teh pogodb o uporabi infrastrukture za uporabo železniškega omrežja družbe DB Netz družba CTL Logistics za vlakovne poti plačuje zneske, ki se izračunajo na podlagi veljavne tarife. To tarifo za vlakovne poti, imenovano tudi „sistem cen za vlakovne poti“ (v nadaljevanju: TPS), družba DB Netz določi vnaprej za določeno obdobje brez sodelovanja prevoznikov v železniškem prometu.
27Predmet spora med strankama so določene dajatve za odpoved in spremembo, ki jih je družba DB Netz enostransko vključila v TPS in so veljale, ko je družba CTL Logistics želela spremeniti oziroma odpovedati rezervirano vlakovno pot. Med letoma 2004 in 2011 je družba CTL Logistics plačala zneske, ki so bili dolgovani na podlagi TPS, nato pa se je odločila, da zahteva njihovo povračilo.
28Zato je družba CTL Logistics, ne da bi se prej obrnila na regulatorni organ, vložila tožbo pri Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija).
29Ta družba meni, da je družba DB Netz zadevne dajatve za odpoved in spremembo enostransko določila nepravično. V skladu s členom 315 BGB naj bi bila določitev teh dajatev s strani DB Netz brezpredmetna in bi moralo sodišče določiti dajatev, katere znesek bi bilo treba določiti po načelu pravičnosti. Preveč plačana dajatev naj bi bila plačana brez pravnega temelja, v zvezi z njim pa naj bi se lahko uveljavljal povračilni zahtevek.
30Predložitveno sodišče potrjuje, da so v skladu s sodno prakso pritožbenih sodišč in Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) civilna sodišča dejansko pristojna v zadevah, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, da preučijo, ali so TPS tožene stranke pravične, in da, če je to potrebno, po pravični presoji sprejmejo odločitve. To sodišče meni, da niti AEG niti EIBV nista nasprotovali civilnopravnemu preizkusu na podlagi člena 315 BGB, saj naj bi določitev dajatve za uporabo železniške infrastrukture dopuščala odločanje z določeno stopnjo prilagodljivosti v okviru zasebne avtonomije, kljub preizkusom, ki jih opravi regulatorni organ.
31Poleg tega naj bi se na podlagi te sodne prakse zaradi postopkovnih razlogov sočasno uporabila člen 315 BGB in nemška železniška zakonodaja. Tožba na podlagi člena 315 BGB naj bi nujno zahtevala preizkus zneska uporabnine, ki jo je določilo podjetje, ki upravlja železniško infrastrukturo, in po potrebi njeno znižanje – z učinkom ex tunc – do po pravičnem preudarku še sprejemljivega zneska.
32Predložitveno sodišče pa meni, da preizkusa, ki temelji na načelu pravičnosti in ki je bil opravljen na podlagi člena 315 BGB ter na sočasni uporabi ureditvenih določil Direktive 2001/14, ni mogoče uporabiti. Meni, da iz uporabe tega člena 315 dejansko izhaja regulativna funkcija, ki ni združljiva z dodelitvijo te funkcije le enemu regulatornemu organu na podlagi člena 30(1), prvi stavek, te direktive in pri kateri niso zadostno upoštevana načela, ki jih določa ta direktiva, glede zaračunavanja uporabnin za uporabo infrastrukture.
33V teh okoliščinah je Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1.
Ali je treba določbe prava Unije, zlasti člen 30(1), prvi stavek, (2), (3), (5), prvi pododstavek, in (6) Direktive [2001/14] razlagati tako, da so terjatve za vračilo uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, ki so bile med upravljavcem železniške infrastrukture in prosilcem dogovorjene ali določene v okvirni pogodbi, izključene, če se ne uveljavljajo v predpisanih postopkih pred nacionalnim regulatornim organom in ustreznih sodnih postopkih, v katerih so bile odločitve regulatornega organa predmet nadzora?
34Predložitveno sodišče s prvim, drugim, petim in šestim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je določbe Direktive 2001/14, zlasti členov 4(5) in 30(1), (3), (5) in (6) te direktive, treba razlagati tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne ureditve, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da redna sodišča opravijo preizkus pravičnosti uporabnin za uporabo železniške infrastrukture za vsak primer posebej, in možnost, da če je to potrebno, spremenijo zneske teh uporabnin, neodvisno od nadzora, ki ga opravi regulatorni organ in ki je določen v členu 30 te direktive.
35Uvodoma je treba za odgovor na to vprašanje spomniti na cilje, ki jih uresničuje Direktiva 2001/14 in na načela ter vsebinske in postopkovne zahteve, ki jih ta direktiva določa glede uporabnin za uporabo železniške infrastrukture.
36Med cilji, ki jih uresničuje Direktiva 2001/14, je med drugim cilj zagotovitve nediskriminatornega dostopa do infrastrukture, kot je med drugim navedeno v uvodnih izjavah 5 in 11 te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 28. februarja 2013, Komisija/Madžarska, C‑473/10 , EU:C:2013:113 , točka 47 , in z dne 18. aprila 2013, Komisija/Francija, C‑625/10 , EU:C:2013:243 , točka 49 ).
37Direktiva 2001/14 poleg tega uresničuje cilj zagotavljanja lojalne konkurence. V uvodni izjavi 16 te direktive je v zvezi s tem navedeno, naj ureditev zaračunavanja uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti omogoča lojalno konkurenco pri zagotavljanju železniških prevoznih storitev.
38Ureditev zaračunavanja uporabnin, ki jo določa Direktiva 2001/14 kot instrument za upravljanje, je namenjena tudi temu, da zagotovi drugi cilj, in sicer neodvisnost upravljalca infrastrukture (glej v tem smislu sodbi z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija, C‑483/10 , EU:C:2013:114 , točka 44 , in z dne 28. februarja 2013, Komisija/Nemčija, C‑556/10 , EU:C:2013:116 , točka 82 ).
39Poleg tega morajo na podlagi uvodne izjave 12 te direktive za uresničitev cilja zagotavljanja učinkovite uporabe železniške infrastrukture ti sistemi spodbujati upravljavce železniške infrastrukture, da optimalno izkoristijo svojo infrastrukturo v takšnem okviru, kakor ga določijo države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Komisija/Nemčija, C‑556/10 , EU:C:2013:116 , točka 82 ).
40Zaradi enakega cilja je v skladu z uvodno izjavo 20 Direktive 2001/14 zaželeno, da se upravljavcem železniške infrastrukture pusti določena stopnja prilagodljivosti (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija, C‑483/10 , EU:C:2013:114 , točka 44 , in z dne 28. februarja 2013, Komisija/Nemčija, C‑556/10 , EU:C:2013:116 , točka 82 ).
41Prav tako je v uvodni izjavi 34 te direktive navedeno, da so naložbe v železniško infrastrukturo zaželene in da mora ureditev zaračunavanja uporabnin za uporabo infrastrukture spodbujati upravljavce železniške infrastrukture k uresničevanju primernih naložb, kadar so te ekonomsko privlačne. Upravljavcev pa ni mogoče spodbuditi k naložbam v infrastrukturo, če v okviru ureditve zaračunavanja nimajo določene stopnje prilagodljivosti (sodba z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija, C‑483/10 , EU:C:2013:114 , točka 45 ).
42Nazadnje, ker je železniška infrastruktura monopol, je v uvodni izjavi 40 te direktive navedeno, da je upravljavcem infrastrukture treba zagotoviti spodbude za zmanjševanje stroškov in učinkovito upravljanje njihove infrastrukture.
43Takšno učinkovito upravljanje ter pravična in enakopravna uporaba železniške infrastrukture v skladu z uvodno izjavo 46 te direktive zahtevata ustanovitev regulatornega organa, ki nadzoruje uporabo predpisov Unije in deluje kot pritožbeni organ, ne glede na možnost sodne revizije.
44Člen 1(1), drugi pododstavek, Direktive 2001/14 določa, da za omogočanje upravljavcu infrastrukture, da razpoložljive infrastrukturne zmogljivosti trži in jih optimalno učinkovito uporablja, države članice zagotovijo, da ureditev zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti upošteva načela, ki jih določa ta direktiva.
45V zvezi s tem, ker je predpogoj za lojalno konkurenco v sektorju dobave železniških storitev enako obravnavanje prevoznikov v železniškem prometu, mora upravljavec železniške infrastrukture na podlagi člena 4(5) te direktive zagotoviti, da ima uporaba ureditve zaračunavanja za posledico enakovredne in nediskriminatorne uporabnine za različne prevoznike v železniškem prometu, ki opravljajo enakovredne prevozne storitve na podobnem delu trga, in da so dejansko zaračunane uporabnine v skladu s pravili, ki jih določa program omrežja.
46Spomniti je treba, da ta določba izvaja načelo iz uvodne izjave 11 iste direktive, v skladu s katerim mora ureditev zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti zagotoviti enak in enakopraven dostop za vse prevoznike v železniškem prometu in, kolikor je mogoče, pravično in brez razlikovanja zadovoljevati potrebe vseh uporabnikov in vseh vrst prometa.
47To načelo, ki izhaja iz uvodne izjave 11 in iz člena 9(5) Direktive 2001/14, ki določa, da se podobni programi popustov uporabljajo za podobne storitve, je posledično osrednje merilo za obračunavanje in pobiranje uporabnine za uporabo infrastrukture.
48Za zagotavljanje tega cilja in zaradi preglednosti člen 3 Direktive 2001/14, ki povzema vsebino uvodne izjave 5 te direktive, upravljavcu infrastrukture nalaga, da izdela in objavi program omrežja, ki med drugim v skladu s Prilogo I k Direktivi 2001/14 določa načela in višine zaračunavanja.
49Prav tako v okviru obračunavanja in pobiranja uporabnin za uporabo železniške infrastrukture člen 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2001/14 določa, da obračunavanje in pobiranje uporabnin za infrastrukturo izvajajo upravljavci železniške infrastrukture, ki morajo skrbeti za uporabo enotnih načel, kot to določa člen 4(4) in (5) te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 28. februarja 2013, Komisija/Nemčija, C‑556/10 , EU:C:2013:116 , točka 84 , in z dne 3. oktobra 2013, Komisija/Italija, C‑369/11 , EU:C:2013:636 , točka 41 ).
50Zato morajo upravljavci infrastrukture, ki morajo brez diskriminacije obračunati in pobrati uporabnine, poleg tega, da uporabijo pogoje za uporabo železniškega omrežja enako za vse uporabnike tega omrežja, tudi skrbeti, da uporabnine, ki so dejansko bile plačane, izpolnjujejo te pogoje.
51Načelo prepovedi diskriminacije, ki ga določa 2001/14 in ki je navedeno zgoraj, je posledica proste presoje, ki jo določa ta direktiva za določanje in pobiranje uporabnin za uporabo železniške infrastrukture. Poleg diskrecijske pravice, ki jo imajo države članice za prenos in uporabo določb členov 7 in naslednjih Direktive 2001/14, člen 4(1), drugi pododstavek, te direktive v zvezi s tem določa, da mora uporabnino izračunati upravljavec infrastrukture, ki ima zato določeno stopnjo proste presoje.
52V teh okoliščinah v skladu s členom 12 Direktive 2001/14, če se je ta upravljavec, ki nima obveznosti, da naloži dajatve zaradi odpovedi, vendarle odločil, da te dajatve zaračuna, te dajatve spodbujajo učinkovito uporabo zmogljivosti, če so primerne in določene v skladu z načelom iz člena 1(1), drugi pododstavek, te direktive.
53Tak pomen ima tudi besedilo uvodne izjave 7 Direktive 2001/14, v kateri je navedeno, da bo spodbujanje optimalne uporabe železniške infrastrukture vodilo k znižanju stroškov, ki jih za družbo pomeni promet.
54Nazadnje je treba navesti, da v skladu z uvodno izjavo 35 te direktive ureditev zaračunavanja uporabnin za uporabnike pomeni ekonomsko sporočilo in da je pomembno, da so taka sporočila dosledna in da uporabnike vodijo k razumnim odločitvam. Iz tega izhaja, da imajo te spodbude predvideni učinek le, če ima upravljavec infrastrukture res dejansko možnost, da svoje poslovno ravnanje prilagodi tržnim pogojem. Posledično Direktiva 2001/14 priznava določeno diskrecijsko pravico upravljavcu infrastrukture, da uresniči cilje te direktive. Upoštevanje teh ciljev se kaže v enotni določitvi in nadzoru vseh vrst uporabnin, zlasti dajatev, ki so bile plačane na podlagi zahtevanih zmogljivosti, ki pa niso bile uporabljene.
55Glede regulatornega organa je v uvodni izjavi 46 Direktive 2001/14 navedeno, da učinkovito upravljanje ter pravična in enakopravna uporaba železniške infrastrukture zahtevata ustanovitev regulatornega organa, ki nadzoruje uporabo predpisov prava Unije in deluje kot pritožbeni organ, ne glede na možnost sodne revizije.
56Države članice morajo torej v skladu s členom 30(1) te direktive ustanoviti tak organ, pri katerem lahko na podlagi člena 30(2) te direktive prosilec, če meni, da je bil „nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan“, vloži pravno sredstvo. Tako vloženo pravno sredstvo se v skladu s to določbo nanaša predvsem na odločitve upravljavca železniške infrastrukture v zvezi z ureditvijo zaračunavanja ali z višino oziroma strukturo uporabnin za uporabo infrastrukture, ki jo prosilec mora plačati oziroma bi bil lahko zavezan, da jo plača, s tem da mora regulatorni organ na podlagi člena 30(5) Direktive 2001/14 odločiti o vsaki pritožbi in sprejeti ukrepe za ureditev razmer najpozneje v dveh mesecih.
57Iz tega izhaja, da mora poleg presoje uporabnin, ki se uporabijo v vsakem posamičnem primeru, ta organ skrbeti, da so vse te uporabnine, ker pomenijo ureditev določanja uporabnin, v skladu z določbami te direktive.
58Centraliziran nadzor, ki ga opravlja regulatorni organ, ki skrbi, da uporabnine niso diskriminatorne, posledično ustreza načelu, v skladu s katerim upravljavec v skladu z načelom prepovedi diskriminacije centralizirano določi te uporabnine.
59Določbe v zvezi z odločitvami, ki jih sprejme regulatorni organ, in v zvezi z obsegom nadzora, ki ga ta organ opravi, spadajo v ta okvir.
60V tem smislu na podlagi člena 30(3), prvi stavek, Direktive 2001/14, regulatorni organ zagotavlja, da so uporabnine, ki jih določi upravljavec železniške infrastrukture, v skladu s Poglavjem II in nediskriminatorne. Člen 30(3), drugi stavek, te direktive poleg tega določa, da so pogajanja o višini uporabnin za uporabo železniške infrastrukture med prosilci in upravljavcem železniške infrastrukture dovoljena le, če se izvajajo pod nadzorom regulatornega organa, ki posreduje takoj, ko je verjetno, da bodo pogajanja kršila določbe te direktive.
61Na podlagi člena 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2001/14 so odločitve regulatornega organa zavezujoče za vse stranke, zato imajo učinek erga omnes .
62Člen 30(6) Direktive 2001/14 določa, da se za odločitve regulatornega organa zagotovi možnost sodnega nadzora.
63Glede na ta načela je treba odgovoriti na prvo, drugo, peto in šesto vprašanje, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče, kakor so bila preoblikovana v točki 34 te sodbe.
64Glede člena 315 BGB iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da ta določba nemškega civilnega prava določa, da če zakonska določba ali pogodbeno določilo stranki, kot je upravljavec infrastrukture, daje pravico, da enostransko določi dajatev, ki se dolguje po pogodbi, je treba to pravico v primeru dvoma vendarle pravično uresničevati. Spoštovanje pravičnosti bi lahko nadzorovala civilna sodišča, ki bi dajatev, če bi ugotovila, da je bila nepravična, nadomestila s pravično sodno odločbo, sprejeto v skladu z diskrecijsko pravico. Zato naj bi bil namen člena 315 BGB to, da se v posamičnem primeru popravi pretirana ali nesorazmerna dajatev glede na predmet pogodbe.
65Predložitveno sodišče poleg tega ugotavlja, da iz sodne prakse nemških civilnih sodišč izhaja, da pogodbena določila za uporabo infrastrukture DB Netz glede ureditve določanja vlakovnih poti, prvič, določajo pravico določanja pogodbene dajatve, in drugič, določajo, da zakonska obveznost določitve seznamov tarif pomeni pravico določanja zakonske dajatve. Ta sodišča naj bi iz tega sklepala, da so bila na podlagi člena 315(3) BGB pristojna za nadzor, in če je to potrebno, za sprejetje svoje odločitve po pravično opravljeni presoji.
66Predložitveno sodišče meni, da nemška sodišča nemško železniško ureditev, in sicer določbe iz AEG in EIBV, s katerimi je bila prenesena Direktiva 2001/14, razlagajo tako, da ne nasprotuje uporabi civilnopravnega nadzora na podlagi člena 315 BGB. Ta nadzor naj ne bi bil izključen, ker naj bi na podlagi načela zasebne avtonomije upravitelj infrastrukture prilagodil določanje uporabnine za železniške storitve, kljub nadzoru, ki ga opravlja regulatorni organ.
67Iz te sodne prakse izhaja, da naj bi postopkovni razlogi upravičili tudi sočasno uporabo člena 315 BGB in nemške železniške ureditve. Tožbo, ki je bila vložena na podlagi tega člena zato, da bi sodišče določilo pravično uporabnino, naj bi podjetje za železniški prevoz imelo na razpolago brez kakršnih koli posebnih pogojev. S to tožbo naj bi se nujno zahteval nadzor uporabnine, ki jo je določil upravljavec infrastrukture, in če je to potrebno, znižanje zneska na podlagi pravične presoje, in to z učinkom ex tunc , medtem ko bi bil tak učinek pri odločitvah, ki jih sprejme regulatorni organ, negotov.
68Nazadnje iz te sodne prakse izhaja, da bi se člen 315 BGB lahko uporabil tudi, ko se te uporabnine določijo v obliki splošne tarife, saj je obstoječe pravno razmerje med podjetjem, ki upravlja železniško infrastrukturo, in podjetjem, ki je železniški prevoznik, glede civilnih razmerij urejeno v členu 14(6) AEG.
69Uvodoma je treba spomniti, da iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da je pravičen nadzor, ki ga izvajajo nacionalna civilna sodišča na podlagi člena 315(3) BGB, splošni instrument civilnega prava, natančneje pogodbenega prava, ki ni v konkretni zvezi z nadzorom nad uporabninami, ki jih poberejo upravljavci infrastruktur, določenim v Direktivi 2001/14. Zato je namen te določbe, da se v vsakem posameznem primeru vzpostavi pravično razmerje.
70Ugotoviti pa je treba, prvič, da pravična presoja v vsakem posamičnem primeru nasprotuje načelu prepovedi diskriminacije iz člena 4(5) in uvodne izjave 11 Direktive 2001/14, kot je bilo navedeno v točkah od 45 do 54 te sodbe.
71V zvezi s tem iz spisa izhaja, da sodna praksa nemških civilnih sodišč izhaja iz načela, da člen 315 BGB vsebuje „področje avtonomne presoje“, ki je vzporedna presoji železniške ureditve, in da bi bilo treba posledično nadzorovati, ali je upravljavec infrastrukture v okviru stopnje prilagodljivosti, ki mu jo daje nacionalna ureditev na področju določanja tarif, tudi ustrezno upošteval interese tožečega podjetja za železniški prevoz, ki presega spoštovanje nediskriminatornih pogojev za dostop do omrežja.
72V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da ta sodna praksa vodi k uporabi vsebinskih meril presoje, ki se nanašajo na pravičnost dajatev, ki jih ne določajo upoštevne določbe Direktive 2001/14.
73Ta merila, ki se uporabljajo v okviru nadzora na podlagi pravičnosti, ki ga izvaja civilno sodišče na podlagi člena 315 BGB, tako ogrožajo uresničevanje ciljev iz Direktive 2001/14, saj ne obstajajo enotna merila, ki jih priznava ta sodna praksa, ker so se ta uporabljala za vsak posamičen primer, glede na predmet pogodbe in interesa strank v postopku.
74Uporaba člena 315 BGB s tem, da vztraja pri izključno gospodarski realnosti posamične pogodbe, ne upošteva dejstva, da lahko le določitev uporabnin na podlagi enotnih meril zagotavlja, da se politika uporabnin uporablja enako za vse prevoznike v železniškem prometu.
75Prvič, presoja pravičnosti, ki se opravi na podlagi člena 315 BGB v okviru pogodbe, in drugič, železniška ureditev, kot izhaja iz Direktive 2001/14, imata različne poudarke, ki v primeru uporabe za eno in isto pogodbo privedejo do protislovnih zaključkov.
76Uporaba načela pravičnosti s strani nemških sodišč je torej v protislovju z načeli, navedenimi v Direktivi 2001/14, med drugim z načelom enakega obravnavanja podjetij za železniški prevoz.
77Na drugem mestu je treba spomniti, da morajo na podlagi člena 4(1) Direktive 2001/14 države članice določiti okvir za zaračunavanje uporabnin. Lahko določijo tudi posebna pravila za zaračunavanje uporabnin, pri čemer upoštevajo neodvisnost upravljanja upravljavca infrastrukture. V skladu s to določbo mora zadnjenavedeni obračunati uporabnino za uporabo infrastrukture in jo izterjati (glej med drugim sodbi z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija, C‑483/10 , EU:C:2013:114 , točka 39 , in z dne 3. oktobra 2013, Komisija/Italija, C‑369/11 , EU:C:2013:636 , točka 41 ).
78Ta določba tako uvaja delitev pristojnosti med državami članicami in upravljavcem infrastrukture glede ureditve zaračunavanja uporabnin. Države članice morajo namreč določiti okvir za zaračunavanje, medtem ko uporabnino in njeno izterjavo načeloma določi upravljavec infrastrukture (sodbe z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija, C‑483/10 , EU:C:2013:114 , točka 41 ; z dne 11. julija 2013, Komisija/Češka republika, C‑545/10 , EU:C:2013:509 , točka 34 , in z dne 3. oktobra 2013, Komisija/Italija, C‑369/11 , EU:C:2013:636 , točka 42 ).
79Upravljavec infrastrukture mora imeti, da bi bil zagotovljen cilj njegove neodvisnosti pri upravljanju, v okviru zaračunavanja uporabnin, ki ga določijo države članice, določeno stopnjo prilagodljivosti glede določitve višine uporabnin, tako da mu je omogočeno, da to uporablja kot instrument upravljanja (sodbi z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija, C‑483/10 , EU:C:2013:114 , točki 44 in 49 , in z dne 11. julija 2013, Komisija/Češka republika, C‑545/10 , EU:C:2013:509 , točka 35 ).
80Tako iz uvodne izjave 12 Direktive 2001/14 izhaja, da mora ureditev zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti v takšnem okviru, kakor ga določijo države članice, spodbujati upravljavce železniške infrastrukture, da optimalno izkoristijo infrastrukturo (sodba z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija, C‑483/10 , EU:C:2013:114 , točka 44 ).
81Čeprav ti upravljavci lahko načeloma izračunajo znesek uporabnine na podlagi ureditve zaračunavanja uporabnin, ki se uporablja za vse prevoznike v železniškem prometu, ne morejo optimizirati te ureditve, če v vsakem trenutku obstaja tveganje, da civilno sodišče na podlagi člena 315 BGB pravično določi uporabnino, ki se uporabi le za prevoznika v železniškem prometu, ki je stranka v postopku, saj določitev te uporabnine s strani tega sodišča s tem omejuje stopnjo prilagodljivosti upravljavca infrastrukture do mere, ki ni v skladu s cilji Direktive 2001/14 (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Komisija/Italija, C‑369/11 , EU:C:2013:636 , točka 43 ).
82V tem kontekstu je treba navesti, da kot določa člen 8(2) te direktive, mora imeti upravljavec, zato da se ga spodbudi, da optimalno izkoristi svojo infrastrukturo, možnost, da določi ali obdrži višje uporabnine na podlagi dolgoročnih stroškov investicijskih projektov (sodba z dne 28. februarja 2013, Komisija/Nemčija, C‑556/10 , EU:C:2013:116 , točka 83 ).
83Ugotoviti je treba tudi, da je nadzor uporabnin na podlagi načela pravičnosti in sprejetje, če je to potrebno, odločitve na podlagi pravične presoje v skladu s členom 315(3) BGB v nasprotju s cilji iz člena 4(1) Direktive 2001/14.
84Na tretjem mestu, ugotoviti je treba, da bi bila uporaba vsebinskih meril za presojo na podlagi člena 315 BGB bodisi v neskladju z merili za presojo, ki so določena med drugim v členih 4, 7 in 8 Direktive 2001/14, bodisi bi – ob predpostavki, da so te zahteve v skladu s tistimi, ki jih določa ta direktiva – civilna sodišča vodila k temu, da neposredno uporabijo določbe železniške ureditve in posledično posežejo v pristojnosti regulatornega organa.
85V zvezi s tem je treba navesti, da načelu določitve uporabnin za uporabo infrastrukture s strani upravljavca železnike infrastrukture, ki mora spoštovati načelo prepovedi diskriminacije, ustreza nadzor, ki ga izvaja regulatorni organ, ki mora skrbeti za to, da uporabnine niso diskriminatorne.
86Če torej nacionalna civilna sodišča, ko odločajo o sporih na področju uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, uporabljajo v okviru sodnega nadzora na podlagi pravičnosti, ki je določen v členu 315 BGB, določbe ureditve sektorja, ki izhajajo iz AEG in EIBV, za presojo načinov izračuna in višine uporabnin, železniške zakonodaje, ki izhaja iz Direktive 2001/14, ne presoja le pristojni regulatorni organ, nato pa preverjanje ex post opravijo še sodišča, ki odločajo o tožbah zoper odločitve tega organa, ampak železniško zakonodajo uporabljajo in natančno določajo tudi vsa pristojna nacionalna civilna sodišča, ki o zahtevah odločajo, s tem pa je kršena izključna pristojnost, ki jo ima regulatorni organ v skladu s členom 30 Direktive 2001/14.
87Posledično bi različne odločitve neodvisnih civilnih sodišč, v skrajnem primeru takih, ki ne bi bile usklajene s sodno prakso višjih sodišč, nadomestile enotni nadzor, ki ga izvede pristojni organ, ob upoštevanju morebitnega kasnejšega nadzora, ki ga opravijo sodišča, pri katerih so vložene tožbe zoper odločitve tega organa, v tem primeru so to upravna sodišča, kot to določa tudi člen 30 Direktive 2001/14. Iz tega izhaja obstoj dveh neskladnih smeri odločanja, kar je v očitnem protislovju s ciljem iz člena 30 Direktive 2001/14.
88Na četrtem mestu, predložitveno sodišče pravilno poudarja praktično nepreprečljive težave, ki bi jih pomenila hitra vključitev – v nediskriminatorno ureditev – različnih posamičnih sodnih odločb civilnih sodišč, čeprav bi si regulatorni organ prizadeval, da po teh odločitvah reagira.
89Prvič, iz tega bi vsaj do posredovanja vrhovnega sodišča izhajala diskriminacija glede na to, ali prevozniki v železniškem prometu so vložili tožbo pri civilnem sodišču oziroma je niso in glede na izrek sodne odločbe, ki jo je to sodišče izdalo, kar je v očitnem nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije iz člena 4(5) Direktive 2001/14.
90Drugič, iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da bi nadzor, ki temelji na merilu pravičnosti, na podlagi člena 315 BGB zahteval, zaradi izogibanja mogočemu diskriminatornemu obravnavanju med prevozniki v železniškem prometu, dejansko prilagoditev uporabnine s strani upravljavca infrastrukture ali s strani regulatornega organa in veljavnost te uporabnine za vse druge prevoznike v železniškem prometu po tem, ko je bila izdana odločitev civilnega sodišča, s katero je bila na predlog le enega podjetja ta uporabnina spremenjena.
91Vendar nobene take obveznosti ni v določbah iz Direktive 2001/14 v zvezi z regulatornim organom.
92Poleg tega trditev, da bi ta postopek lahko prinesel rešitev, ki bi zagotovila nediskriminatorno obravnavanje prevoznikov v železniškem prometu, temelji na predpostavki, da bi moral regulatorni organ le posredovati pri posamičnih odločitvah, ki so jih že izdala civilna sodišča na podlagi člena 315 BGB. Ta predpostavka pa je očitno v nasprotju z nalogo regulatornega organa, kot izhaja iz člena 30(2) in (5) Direktive 2001/14.
93Nazadnje, ta predpostavka bi ogrozila neodvisnost upravljavcev železniške infrastrukure, ker bi bili ti zaradi odločitve civilnega sodišča prisiljeni nasprotovati „pravičnim“ pavšalnim uporabninam, ki izhajajo iz preučitve posamičnih primerov, kar je v nasprotju z nalogo, ki jo imajo ti upravljavci infrastrukture v skladu z Direktivo 2001/14.
94V teh okoliščinah je treba ugotoviti, na petem mestu, da naj se za vse zadevne stranke zavezujoča narava odločitev, ki jih je sprejel regulatorni organ, kot izhaja iz člena 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2001/14, ne bi upoštevala. Iz te določbe namreč izhaja, da odločitve regulatornega organa, nad katerimi je bil, če je bilo to potrebno, opravljen sodni nadzor, pravno učinkujejo na vse stranke železniškega sektorja, in sicer na prevozna podjetja in na upravljavce železniških infrastruktur. V nasprotju s tem načelom bi bilo to, da bi imele sodbe, ki so jih izdala civilna sodišča, če je to potrebno na podlagi meril, ki jih določa ureditev v zvezi z izračunom uporabnin, posledice le na stranke, ki so udeležene v sporu pred temi sodišči.
95Tako bi bil imetnik dovoljenja za dostop, ki bi vložil tožbo proti upravljavcu infrastrukture za povračilo dela zneska uporabnine, za katero je bilo ugotovljeno, da je bila nepravična, gotovo v ugodnejšem položaju kot njegovi konkurenti, ki niso vložili takšne tožbe. Civilno sodišče, ki o sporu odloča, pa naj v nasprotju z regulatornim organom ne bi imelo možnosti, da spor razširi na druge pogodbe za uporabo infrastrukture ali da izda sodbo, ki bi se uporabljala za celotni zadevni sektor.
96Ta položaj ne bi bil le v nasprotju z načelom, ki izhaja iz ureditve v zvezi z dostopom do železniških infrastruktur, v skladu s katerim je učinek sprejetih odločitev zavezujoč za vse zadevne stranke, in ki bi nujno povzročil neenako obravnavanje subjektov dovoljenja za dostop, čemur se želi Direktiva 2001/14 jasno izogniti, ampak bi ogrožal tudi cilj zagotovitve lojalne konkurence v sektorju železniških storitev.
97Tako je vračilo uporabnin v skladu z določbami civilnega prava mogoče le, če sta regulatorni organ ali sodišče, ki je opravilo nadzor nad odločitvijo tega organa, v skladu z določbami nacionalnega prava predhodno ugotovila, da je bila uporabnina glede ureditve v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture nezakonita, in če je zahtevek za vračilo bolj predmet tožbe pri nacionalnih civilnih sodiščih kot predmet pravnega sredstva, ki ga določa ta ureditev.
98Na šestem mestu, iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da mirno reševanje sporov v civilnem postopku in posledično v postopku, ki se je začel na podlagi člena 315 BGB, ni izključeno. Predpostavka, v skladu s katero člen 315 BGB ohranja „avtonomno področje uporabe“, ki je vzporedno z ureditvijo v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture, pomeni, da pogajanja za mirno rešitev spora lahko potekajo v odsotnosti regulatornega organa, ki ni stranka v tem postopku.
99Ta izključitev regulatornega organa pa je v nasprotju z besedilom in ciljem člena 30(3), drugi in tretji stavek, Direktive 2001/14, ki določa, prvič, da so pogajanja, ki so se začela med kandidati in upravljavcem infrastrukture v zvezi z višino uporabnin za uporabo infrastrukture, dovoljena le, če so potekala pod okriljem regulatornega organa, in drugič, da mora ta intervenirati takoj, če bi lahko pogajanja nasprotovala določbam te direktive.
100Na sedmem mestu, uporaba člena 315 BGB s strani nemških sodišč ni združljiva s ciljem iz Direktive 2001/14, ki upravljavce spodbuja, da optimizirajo uporabo svoje infrastrukture, med drugim na podlagi člena 12, prvi odstavek, te direktive, ki določa, da upravljavec infrastrukture lahko naloži dajatev za zmogljivost, ki je bila zahtevana, vendar ne uporabljena. Obrazložitev, na kateri temelji uporaba člena 315 BGB in v skladu s katero ima ta člen „avtonomno področje uporabe“, ki je vzporedno področju uporabe ureditve v zvezi z dostopom do železniške infrastrukture, bi morala voditi k zaključku, da se posebni cilji iz določb te ureditve ne upoštevajo.
101Če se predpostavi, da uporaba člena 315 BGB dopušča, da se upoštevajo posebni cilji Direktive 2001/14, bi obstajalo očitno tveganje, da znižanje uporabnin, o katerem se odloči glede na posamičen primer, vodi v razlike glede dobljenega spodbujevalnega učinka in podjetja za železniški prevoz spodbudi, da s civilnimi tožbami dobijo ugodnosti, ki jih druga podjetja, ki so v podobnem položaju, nimajo.
102Ta spodbuda pa lahko tudi ogrozi interes glede prispevanja k optimalni uporabi infrastruktur z ustreznim organizacijskim ukrepom ali s čim zgodnejšo odpovedjo zahteve za rezervacijo, kar je v nasprotju s ciljem iz člena 12, prvi odstavek, Direktive 2001/14.
103Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je določbe Direktive 2001/14 in zlasti člene 4(5) in 30(1), (3), (5) in (6) te direktive treba razlagati tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne ureditve, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa pravičen sodni nadzor, ki ga opravijo redna sodišča glede uporabnin za uporabo železniške infrastrukture za vsak primer posebej, in možnost, da se, če je to potrebno, spremeni višina teh uporabnin neodvisno od nadzora, ki ga opravi regulatorni organ v skladu s členom 30 te direktive.
104Tretje, četrto in sedmo vprašanje se postavijo, če bi bil odgovor na prvo, drugo, peto in šesto vprašanje pritrdilen.
105Ker je odgovor na prvo, drugo, peto in šesto vprašanje nikalen, na tretje, četrto in sedmo vprašanje ni treba odgovoriti.
106Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Določbe Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14/ES z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004, zlasti člene 4(5) in 30(1), (3), (5) in (6) te direktive, je treba razlagati tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne ureditve, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa pravičen sodni nadzor, ki ga opravijo redna sodišča glede uporabnin za uporabo železniške infrastrukture za vsak primer posebej, in možnost, da se, če je to potrebno, spremeni višina teh uporabnin neodvisno od nadzora, ki ga opravi regulatorni organ v skladu s členom 30 Direktive 2001/14, kakor je bila spremenjena z direktivo 2004/49.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: nemščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.