z dne 13. novembra 2018 (*1)
„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Usklajevanje določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Direktiva 2001/29/ES – Področje uporabe – Člen 2 – Pravice reproduciranja – Pojem ‚delo‘ – Okus živila“
V zadevi C‑310/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (pritožbeno sodišče v Arnhem-Leeuwardnu, Nizozemska) z odločbo z dne 23. maja 2017, ki je na Sodišče prispela 29. maja 2017, v postopku
Levola Hengelo BV
proti
Smilde Foods BV,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, R. Silva de Lapuerta, podpredsednica, J.‑C. Bonichot, A. Arabadjiev, M. Vilaras (poročevalec), E. Regan, T. von Danwitz, predsedniki senatov, C. Toader, predsednica senata, A. Rosas, E. Juhász, M. Ilešič, M. Safjan, C. G. Fernlund, C. Vajda in S. Rodin, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Wathelet,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. junija 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. julija 2018
izreka naslednjo
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago pojma „delo“ v smislu Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Levola Hengelo BV (v nadaljevanju: Levola) in Smilde Foods BV (v nadaljevanju: Smilde), ker naj bi družba Smilde kršila pravice intelektualne lastnine družbe Levola, ki se nanašajo na okus živila.
3Člen 1 Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt z dne 24. julija 1971) v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija) določa:
„Države, za katere se uporablja ta konvencija, tvorijo Unijo za varstvo pravic avtorjev na njihovih književnih in umetniških delih.“
4Člen 2(1) in (2) Bernske konvencije določa:
„1. Izrazi ‚književna in umetniška dela‘ zajemajo vse stvaritve s književnega, znanstvenega in umetniškega področja, ne glede na način in obliko njihovega izražanja, kot so: knjige, brošure in drugi spisi; predavanja, govori, besede in druga dela enake narave; dramska ali dramsko-glasbena dela; koreografska in pantomimska dela; glasbene skladbe z besedilom ali brez besedila; kinematografska dela in z njimi izenačena dela, izražena s postopkom, ki je podoben kinematografiji; dela s področja risanja, slikarstva, arhitekture, kiparstva, rezbarstva, litografije; dela s področja fotografije in z njimi izenačena dela, izražena s postopkom, ki je podoben fotografiranju; dela uporabne umetnosti; ilustracije, zemljevidi; načrti, skice in plastična dela, ki se nanašajo na zemljepisje, topografijo, arhitekturo ali znanost.
2Državam Unije pa je prepuščeno, da v svojih zakonih predpišejo, da bodo književna ali umetniška dela ali pa ena ali več njihovih kategorij uživala varstvo le, če so fiksirana na materialni podlogi.“
5V skladu s členom 9(1) Bernske konvencije imajo avtorji s to konvencijo zavarovanih književnih ali umetniških del izključno pravico dovoljevati njihovo reproduciranje, ne glede na način in obliko.
6Člen 9 Sporazuma o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine, ki je Priloga 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisanem v Marakešu 15. aprila 1994 in odobrenem s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80), določa:
„1. Članice se ravnajo po členih od 1 do 21 [Bernske konvencije] in po dodatku k njej. […]
2Varstvo avtorskih pravic obsega izraze, ne pa idej, postopkov, metod delovanja ali matematičnih pojmov kot takih.“
7Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) je 20. decembra 1996 v Ženevi sprejela Pogodbo WIPO o avtorski pravici, ki je začela veljati 6. marca 2002. Ta pogodba je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208, v nadaljevanju: Pogodba WIPO o avtorski pravici). Člen 1(4) te pogodbe določa:
„Pogodbenice ravnajo v skladu s členi 1 do 21 Bernske konvencije in njenim dodatkom.“
8Člen 2 te pogodbe določa:
„Varstvo avtorskih pravic obsega izraze, ne pa idej, postopkov, metod dela ali matematičnih pojmov kot takšnih.“
9Členi od 1 do 4 Direktive 2001/29 določajo:
„Člen 1
1Ta direktiva ureja pravno varstvo avtorske in sorodnih pravic v okviru notranjega trga s posebnim poudarkom na informacijski družbi.
2Razen v primerih iz člena 11 se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe [prava Unije] v zvezi s:
Člen 2
Pravica reproduciranja
Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
[…]
Člen 3
Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic
1Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.
[…]
1Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.
[…]“
10Člen 5 Direktive 2001/29 vsebuje več izjem in omejitev izključnih pravic, ki jih imajo avtorji glede svojih del na podlagi členov od 2 do 4 te direktive.
11Člen 94 Poslovnika Sodišča določa:
„Poleg besedila vprašanj, ki se Sodišču predložijo v predhodno odločanje, predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje:
12Člen 1 Auteurswet (zakon o avtorski pravici) določa:
„Avtorska pravica je izključna pravica avtorja književnega, znanstvenega ali umetniškega dela ali njegovega pravnega naslednika, da v skladu z zakonskimi omejitvami to delo objavi ali reproducira.“
13Člen 10(1) zakona o avtorskih pravicah določa:
„Književna, znanstvena ali umetniška dela v smislu tega zakona so:
in na splošno vsak izdelek s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, ne glede na to, kako ali v kakšni obliki je izražen.“
14„Heksenkaas“ ali „Heks’nkaas“ (v nadaljevanju: Heksenkaas) je sirni namaz s smetano in zelišči, ki ga je leta 2007 ustvaril nizozemski trgovec z zelenjavo in s svežimi izdelki. Njegov ustvarjalec je s pogodbo, sklenjeno leta 2011, v zameno za plačilo, povezano s prometom, ki bi bil dosežen v zvezi s prodajo izdelka, na družbo Levola prenesel pravice intelektualne lastnine na tem izdelku.
15Za postopek proizvodnje izdelka Heksenkaas je bil 10. julija 2012 dodeljen patent.
16Družba Smilde od januarja 2014 za verigo supermarketov na Nizozemskem proizvaja izdelek z imenom „Witte Wievenkaas“.
17Ker je družba Levola menila, da so s proizvodnjo in prodajo tega izdelka kršene njene avtorske pravice na „okusu“ izdelka Heksenskaas, je proti družbi Smilde vložila tožbo pri Rechtbank Gelderland (sodišče v Gelderlandu, Nizozemska).
18Družba Levola je namreč menila, da se avtorska pravica na okusu nanaša na „celoten vtis na čutilo za okus, ki ga povzroči zaužitje nekega živila, vključno z občutkom v ustih, zaznanim s čutilom za tip“, zato je Rechtbank Gelderland (sodišče v Gelderlandu) predlagala, naj ugotovi, prvič, da je okus izdelka Heksenkaas avtorjeva lastna intelektualna stvaritev in je zato kot „delo“ avtorskopravno varovan v smislu člena 1 zakona o avtorski pravici ter, drugič, da je okus izdelka, ki ga trži družba Smilde, reprodukcija tega „dela“. Istemu sodišču je tudi predlagala, naj družbi Smilde naloži, naj preneha kršiti njene avtorske pravice, zlasti naj preneha proizvodnjo, nakup, prodajo in vsako drugo trženje izdelka, poimenovanega „Witte Wievenkaas“.
19Rechtbank Gelderland (sodišče v Gelderlandu) je s sodbo z dne 10. junija 2015 razsodilo, da je treba – ne da bi bilo treba odločiti o tem, ali je mogoče okus izdelka Heksenkaas zavarovati z avtorsko pravico – zahtevka družbe Levola vsekakor zavrniti, saj ta ni navedla, kateri elementi ali kombinacija elementov okusa izdelka Heksenkaas dajejo temu izdelku lasten izviren značaj in individualen pečat.
20Družba Levola je pri predložitvenem sodišču zoper to sodbo vložila pritožbo.
21To sodišče meni, da je osrednje vprašanje, ki se zastavlja v postopku v glavni stvari, ali je mogoče okus živila zavarovati z avtorsko pravico. Dodaja, da imata stranki v postopku v glavni stvari o tem vprašanju diametralno nasprotni stališči.
22Po mnenju družbe Levola je mogoče okus živila opredeliti kot književno, znanstveno ali umetniško delo, ki je varovano z avtorsko pravico. Družba Levola se po analogiji opira predvsem na sodbo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) z dne 16. junija 2006, Lancôme (NL:HR:2006:AU8940), v kateri je to sodišče načeloma priznalo možnost priznanja avtorske pravice na vonju parfuma.
23Družba Smilde, nasprotno, meni, da varstvo okusa ni v skladu s sistemom avtorske pravice, s katerim naj bi bile varovane le vizualne in slušne stvaritve. Poleg tega naj bi pokvarljivost živila in subjektivnost okušanja nasprotovali temu, da bi se okus živila opredelil kot avtorskopravno varovano delo. Prav tako naj izključnih pravic avtorja dela intelektualne lastnine in omejitev, ki veljajo za te pravice, v praksi ne bi bilo mogoče uporabiti za okuse.
24Predložitveno sodišče navaja, da je Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) kategorično zavrnilo možnost, da bi se z avtorsko pravico zavaroval vonj, med drugim v sodbi z dne 10. decembra 2013 (FR:CCASS:2013:CO01205). Sodna praksa nacionalnih sodišč najvišje stopnje v Evropski uniji naj bi bila torej glede vprašanja, podobnega temu, ki se postavlja v postopku v glavni stvari, glede varstva vonja z avtorsko pravico različna.
25V teh okoliščinah je Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (pritožbeno sodišče v Arnhem-Leeuwardnu, Nizozemska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1.
26Družba Smilde trdi, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker bi bilo treba tožbo v postopku v glavni stvari vsekakor zavrniti. Družba Levola naj namreč ne bi navedla elementov, zaradi katerih naj bi bil izdelek Heksenkaas lastna intelektualna stvaritev njegovega avtorja.
27V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko le nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in ki morajo prevzeti odgovornost za sodbo, ki jo izdajo, glede na posebnosti zadeve presodijo, ali za izdajo sodbe potrebujejo predhodno odločbo in ali so vprašanja, ki jih predložijo Sodišču, upoštevna. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločati, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (sodbi z dne 10. marca 2009, Hartlauer, C‑169/07 , EU:C:2009:141 , točka 24 , in z dne 1. julija 2010, Sbarigia, C‑393/08 , EU:C:2010:388 , točka 19 ).
28V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbi z dne 24. junija 2008, Commune de Mesquer, C‑188/07 , EU:C:2008:359 , točka 30 in navedena sodna praksa, in z dne 21. maja 2015, Verder LabTec, C‑657/13 , EU:C:2015:331 , točka 29 ).
29Glede na navedbe predložitvenega sodišča pa ni mogoče šteti, da postavljena vprašanja niso povezana z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari ali da se nanašajo na popolnoma hipotetičen problem. Zgolj na podlagi dejstva, da je prvostopenjsko sodišče, katerega odločba se izpodbija pred predložitvenim sodiščem, drugače od zadnjenavedenega sodišča presodilo, da lahko odloča o sporu, ki mu je bil predložen, ne da bi predhodno odločilo o vprašanju, ali se lahko okus živila varuje z avtorsko pravico, ni mogoče priti do drugačnega sklepa.
30Poleg tega je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče Sodišču predložilo dejanske in pravne elemente, ki so potrebni za odgovor na postavljena vprašanja, kot se to zahteva s členom 94 Poslovnika.
31V teh okoliščinah so postavljena vprašanja dopustna.
32Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se na podlagi te direktive okus živila zavaruje z avtorsko pravico, in temu, da se nacionalna zakonodaja razlaga tako, da takemu okusu zagotavlja varstvo z avtorsko pravico.
33V zvezi s tem Direktiva 2001/29 v členih od 2 do 4 določa, da države članice predvidijo sklop izključnih pravic, ki jih imajo avtorji na svojih „delih“, v členu 5 pa je določeno več izjem in omejitev v zvezi s temi pravicami. V tej direktivi v zvezi z določanjem pomena in obsega pojma „delo“ ni nobenega izrecnega napotila na pravo držav članic. Zato je treba – ob upoštevanju zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti – ta pojem običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2009, Infopaq International, C‑5/08 , EU:C:2009:465 , točki 27 in 28 , in z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13 , EU:C:2014:2132 , točki 14 in 15 ).
34Iz tega izhaja, da je mogoče okus živila na podlagi Direktive 2001/29 zavarovati z avtorsko pravico le, če se lahko tak okus opredeli kot „delo“ v smislu te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 16. julija 2009, Infopaq International, C‑5/08 , EU:C:2009:465 , točka 29 in navedena sodna praksa).
35V zvezi s tem morata biti zato, da bi se lahko nek predmet opredelil kot „delo“ v smislu Direktive 2001/29, kumulativno izpolnjena dva pogoja.
36Po eni strani mora biti zadevni predmet izviren v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev (sodba z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08 , EU:C:2011:631 , točka 97 in navedena sodna praksa).
37Po drugi strani je kot „delo“ v smislu Direktive 2001/29 mogoče opredeliti le elemente, ki so izraz take intelektualne stvaritve (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2009, Infopaq International, C‑5/08 , EU:C:2009:465 , točka 39 , in z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08 , EU:C:2011:631 , točka 159 ).
38V zvezi s tem je treba spomniti, da mora Unija, čeprav ni pogodbenica Bernske konvencije, na podlagi člena 1(4) Pogodbe WIPO o avtorski pravici, katere pogodbenica je in ki se izvaja z Direktivo 2001/29, vseeno spoštovati člene od 1 do 21 Bernske konvencije (glej v tem smislu sodbi z dne 9. februarja 2012, Luksan, C‑277/10 , EU:C:2012:65 , točka 59 in navedena sodna praksa, in z dne 26. aprila 2012, DR in TV2 Danmark, C‑510/10 , EU:C:2012:244 , točka 29 ).
39Člen 2(1) Bernske konvencije pa določa, da književna in umetniška dela zajemajo vse stvaritve s književnega, znanstvenega in umetniškega področja, ne glede na način in obliko njihovega izražanja. Poleg tega so v skladu s členom 2 Pogodbe WIPO o avtorski pravici in členom 9(2) Sporazuma o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine, ki je omenjen v točki 6 te sodbe in ki je prav tako del pravnega reda Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10 , EU:C:2012:140 , točki 39 in 40 ), predmet varstva na podlagi avtorske pravice lahko izrazi, ne pa ideje, postopki, metode delovanja ali matematični pojmi kot taki (glej v tem smislu sodbo z dne 2. maja 2012, SAS Institute, C‑406/10 , EU:C:2012:259 , točka 33 ).
40Zato pojem „delo“ iz Direktive 2001/29 pomeni, da mora obstajati izraz predmeta varstva na podlagi avtorske pravice, zaradi katerega je mogoče ta predmet dovolj natančno in objektivno opredeliti, čeprav ta izraz ni nujno trajen.
41Po eni strani morajo imeti organi, ki so pristojni za varstvo izključnih pravic, ki so povezane z avtorsko pravico, možnost, da se jasno in natančno seznanijo s tako varovanimi predmeti. Enako velja za zasebne subjekte, med drugim gospodarske subjekte, ki morajo imeti možnost, da jasno in natančno opredelijo predmete, ki se varujejo v korist tretjih oseb, zlasti konkurentov. Po drugi strani potreba, da se v postopku opredeljevanja varovanega predmeta prepreči kakršna koli subjektivnost, ki škodi pravni varnosti, pomeni, da mora biti ta predmet tak, da ga je mogoče natančno in objektivno izraziti.
42Okusa živila pa ni mogoče natančno in objektivno opredeliti. Drugače od na primer književnega, slikovnega, kinematografskega ali glasbenega dela, ki je natančen in objektiven izraz, opredelitev okusa živila v bistvu temelji na občutkih in okuševalni izkušnji, ki so subjektivni in spremenljivi, ker so med drugim odvisni od dejavnikov, povezanih z osebo, ki zadevni izdelek okuša, kot so njena starost, njena priljubljena hrana, njene prehranske navade ter okolje in okoliščine, v katerih se ta izdelek okuša.
43Poleg tega natančna in objektivna opredelitev okusa živila, ki bi omogočila razlikovanje okusa tega živila od okusov drugih podobnih živil, s tehničnimi sredstvi, ki so na voljo v trenutnem stanju znanstvenega razvoja, ni mogoča.
44Zato je treba na podlagi zgoraj navedenega ugotoviti, da okusa živila ni mogoče opredeliti kot „delo“ v smislu Direktive 2001/29.
45Ob upoštevanju zahteve – navedene v točki 33 te sodbe – po enotni razlagi pojma „delo“ v Uniji, je treba ugotoviti tudi, da Direktiva 2001/29 nasprotuje temu, da se nacionalna zakonodaja razlaga tako, da okusu živila zagotavlja varstvo z avtorsko pravico.
46Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se na podlagi te direktive okus živila zavaruje z avtorsko pravico, in temu, da se nacionalna zakonodaja razlaga tako, da takemu okusu zagotavlja varstvo z avtorsko pravico.
47Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
48Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se na podlagi te direktive okus živila zavaruje z avtorsko pravico, in temu, da se nacionalna zakonodaja razlaga tako, da takemu okusu zagotavlja varstvo z avtorsko pravico.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: nizozemščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.