Sodba Sodišča z dne 20. februarja 1979.

SODBA SODIŠČA

z dne 20. februarja 1979( * )

„Ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve“

V zadevi 120/78,

katere

predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 177

Pogodbe EGS, ki ga je vložilo Hessisches Finanzgericht (finančno

sodišče dežele Hesse) glede razlage členov 30 in 37 Pogodbe EGS in člena

100(3) in nemškega zakona o monopolu na alkoholne pijače, v postopku

Rewe-Zentral AG , s sedežem v Kölnu,

proti

Bundesmonopolverwaltung für Branntwein (zvezna monopolna uprava za alkoholne pijače),

SODIŠČE,

v

sestavi H. Kutscher, predsednik, J. Mertens de Wilmars in A.

J. Mackenzie Stuart, predsednika senatov, A. M. Donner, P.

Pescatore, M. Sørensen, A. O’Keeffe, G. Bosco in A. Touffait,

sodniki,

generalni pravobranilec: M. Capotorti,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

1 Ob

upoštevanju, da je s sklepom z dne 28. aprila 1978, ki ga je Sodišče

prejelo 22. maja 1978, Hessisches Finanzgericht v skladu s členom

177 Pogodbe EGS postavilo Sodišču vprašanji za predhodno odločanje o

razlagi členov 30 in 37 Pogodbe EGS, da bi presodilo, ali je določba

nemške ureditve o trženju alkoholnih pijač, ki določa najnižjo stopnjo

alkohola za različne kategorije alkoholnih pijač, združljiva s pravom

Skupnosti;

2 ob

upoštevanju, da iz predložitvenega sklepa izhaja, da je tožeča stranka

iz postopka v glavni stvari nameravala uvoziti pošiljko „Cassis de

Dijon“, po poreklu iz Francije, z namenom trženja na področju Zvezne

republike Nemčije;

ker, ko je tožeča stranka

vložila pri Bundesmonopolverwaltung (zvezna monopolna uprava za

alkoholne pijače) zahtevo za pridobitev uvoznega dovoljenja za zadevni

izdelek, jo je monopolna uprava obvestila, da zaradi prenizke stopnje

alkohola zadevni izdelek ne izpolnjuje zahtev za trženje na področju

Zvezne republike Nemčije;

3 ker

to stališče monopolne uprave temelji na členu 100

„Branntweinmonopolgesetz“ in na predpisih, ki jih je sprejela monopolna

uprava na podlagi te določbe, da bi se določila najnižja vsebnost

alkohola v določeni kategoriji likerjev in drugih alkoholnih pijač

(Verordnung über den Mindestweingeistgehalt von Trinkbranntweinen z dne

28februarja 1958, Bundesanzeiger št. 48 z dne 11. marca 1958);

ker

iz navedenih določb izhaja, da se za trženje sadnih likerjev, kot je

„Cassis de Dijon“, zahteva, da vsebujejo vsaj 25 % alkohola, medtem ko

zadevni izdelek, ki se prosto trži v Franciji, vsebuje med 15 in 20 %

alkohola;

4 ker

tožeča stranka meni, da ima nemška ureditev o najnižji vsebnosti

alkohola za posledico, da alkoholnih pijač uveljavljenih znamk iz drugih

držav članic Skupnosti ni mogoče prodajati v Zvezni republiki Nemčiji

in da ta določba predstavlja omejitev prostega pretoka blaga med

državami članicami, ki presega okvir trgovinskih pravil, pridržanih za

države članice;

ker tožeča stranka meni, da

je to ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve uvoza, ki je v

nasprotju s členom 30 Pogodbe EGS;

ker je

poleg tega ta ukrep sprejet v okviru izvajanja monopola na alkoholne

pijače, je tožnik prepričan, da gre tudi za kršitev člena 37, ki določa,

da morajo države članice postopoma prilagoditi vse državne tržne

monopole, s čimer zagotovijo, da je do konca prehodnega obdobja

odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja

blaga med državljani držav članic;

5 ker

je Hessisches Finanzgericht, da bi lahko izreklo sodbo, Sodišču v

predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

a) Ali je pojem ukrepov z enakim učinkom kot količinske omejitve uvoza iz

člena 30 Pogodbe EGS treba razlagati tako, da se nanaša tudi na

določitev najnižje vsebnosti vinskega alkohola v alkoholnih pijačah, ki

jo je predpisal nemški Branntweinmonopolgesetz, ki ima za posledico, da

tradicionalnih izdelkov drugih držav članic z vsebnostjo vinskega

alkohola pod določeno mejo ni mogoče dati v promet v Zvezni republiki

Nemčiji?

b) Ali se lahko določitev take najnižje vsebnosti vinskega alkohola šteje za

diskriminacijo glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani

držav članic v smislu člena 37 Pogodbe EGS?

6 Ob

upoštevanju, da s tem nacionalno sodišče prosi za pomoč pri razlagi, ki

bi mu omogočila presoditi, ali zahteva najnižje vsebnosti alkohola

pomeni kršitev člena 30 Pogodbe, ki prepoveduje vse ukrepe z enakim

učinkom kot količinske omejitve v trgovini med državami članicami, ali

pa kršitev člena 37, ki prepoveduje vsako diskriminacijo glede pogojev

nabave in trženja blaga med državljani držav članic;

7 ker

je v zvezi s tem treba pripomniti, da se člen 37 izrecno nanaša na

državne tržne monopole;

ker torej ta določba

ni upoštevna glede nacionalnih določb, ki ne zadevajo izvajanja posebne

naloge javnega monopola – to je pravice izključnosti – temveč tistih,

ki se uporabljajo kot splošne določbe za izdelavo in trženje alkoholnih

pijač, ne glede na to ali se nanašajo na zadevni monopol ali ne;

ker

je treba pod temi pogoji učinek spornega ukrepa, na katerega se

sklicuje nacionalno sodišče, na trgovino znotraj Skupnosti obravnavati

le na podlagi zahtev, ki izhajajo iz člena 30, kot je navedeno v prvem

vprašanju;

8 ob

upoštevanju, da je v odsotnosti skupnih pravil glede izdelave in

trženja alkohola – predloga uredbe, ki ga je Komisija predložila Svetu

7decembra 1976 (UL C 309, str. 2), Svet še ni sprejel – ureditev vseh

zadev glede izdelave in trženja alkohola ter žganih pijač na ozemlju

posameznih držav članic v pristojnosti le-teh;

ker

je ovire glede pretoka blaga znotraj Skupnosti, ki jo povzroča

neenakost nacionalnih zakonodaj glede trženja zadevnih izdelkov, treba

sprejeti, kolikor se take določbe lahko priznajo za nujne za

izpolnjevanje obveznih zahtev, ki se zlasti nanašajo na učinkovitost

davčnega nadzora, varovanje javnega zdravja, poštenost tržnih transakcij

in varstvo potrošnikov;

9 ob

upoštevanju, da je vlada Zvezne republike Nemčije kot intervenientka v

postopku predložila različne trditve, ki naj bi po njenem mnenju

upravičevale uporabo določb glede najmanjše vsebnosti alkohola v

alkoholnih pijačah, navajajoč po eni strani varovanje javnega zdravja in

po drugi strani varstvo potrošnikov pred nepoštenim tržnim ravnanjem;

10 ob

upoštevanju, da vlada Nemčije glede varovanja javnega zdravja navaja,

da naj bi bil namen določitve najnižje vsebnosti alkohola z nacionalno

zakonodajo preprečiti širjenje alkoholnih pijač na nacionalnem trgu, še

zlasti alkoholnih pijač z nizko vsebnostjo alkohola, ker po njenem

prepričanju takšni izdelki lažje povzročijo zasvojenost z alkoholom kot

alkoholne pijače z visoko vsebnostjo alkohola;

11 ob

upoštevanju, da take ugotovitve ne morejo biti odločilne, ker trg

ponuja potrošniku izjemno široko izbiro blagih ali zmernih alkoholnih

izdelkov in se poleg tega zelo veliko alkoholnih pijač z visoko

vsebnostjo alkohola, ki se prosto prodajajo na nemškem trgu, zaužijejo

razredčene;

12 ob

upoštevanju, da vlada Nemčije navaja tudi to, da je določitev najnižje

vsebnosti alkohola za določene likerje namenjena varstvu potrošnikov

pred nepoštenim ravnanjem proizvajalcev in dobaviteljev alkoholnih

pijač;

ker ta utemeljitev temelji na

ugotoviti, da znižanje vsebnosti alkohola zagotavlja konkurenčno

prednost glede na pijače z višjo alkoholno vsebnostjo, ker je alkohol

zaradi visoke davčne obremenitve najdražja sestavina pijač;

ker

naj bi poleg tega po mnenju vlade Nemčije, če bi dovolili prosti pretok

alkoholnih izdelkov povsod, kjer so glede na vsebnost alkohola v skladu

s predpisi države izdelave, to imelo za posledico, da bi se najnižja

alkoholna vsebnost v kateri koli državi članici uveljavila kot skupni

standard v Skupnosti in bi celo vse določbe o najnižji vsebnosti

alkohola postale neučinkovite, saj je taka določitev najnižje vsebnosti

alkohola tuja ureditvam več držav članic;

13 ob

upoštevanju, kot je Komisija pravilno poudarila, da lahko določitev mej

za vsebnost alkohola v alkoholni pijači vodi do standardizacije trženih

izdelkov in njegovih označb, kar bi izboljšalo preglednost tržnih

transakcij in prodajnih ponudb javnosti;

ker

taka trditev vseeno ni sprejemljiva, kolikor se obvezna omejitev

najnižje vsebnosti alkohola šteje za glavno jamstvo za poštene tržne

transakcije, saj je kupcu lažje zagotoviti primerno informacijo tako, da

se zahteva označba porekla in vsebnosti alkohola na embalaži izdelkov;

14 ob

upoštevanju, da je iz doslej navedenega jasno, da zahteve v zvezi z

najnižjo vsebnostjo alkohola v alkoholnih pijačah ne zasledujejo cilja,

ki je v splošnem interesu in ki bi prevladal nad zahtevami po prostem

pretoku blaga, ki je eno od temeljnih pravil Skupnosti;

ker

je v praksi osnovni učinek takih zahtev v glavnem zagotavljanje

prednosti alkoholnim pijačam z visoko vsebnostjo alkohola tako, da se z

nacionalnega trga izključijo izdelki iz drugih držav članic, ki ne

ustrezajo temu opisu;

ker je iz tega

razvidno, da enostranska zahteva po najnižji vsebnosti alkohola – ki jo

naloži ureditev države članice za namene prodaje alkoholnih pijač –

ovira trgovino, ki je v nasprotju z določbami člena 30 Pogodbe;

ker

torej ni nobenega razloga, da se alkoholne pijače, ki so zakonito

proizvedene in tržene v eni od držav članic, ne bi smele uvoziti v

katero koli drugo državo članico; prodaja takih izdelkov ne sme biti

podvržena zakonski prepovedi trženja pijač z vsebnostjo alkohola, ki je

nižja od meje, ki jo določijo nacionalni predpisi;

15 ker

je na prvo vprašanje treba odgovoriti, da je pojem „ukrepi z enakim

učinkom kot količinske omejitve“ iz člena 30 Pogodbe treba razlagati

tako, da zajema določitev najnižje vsebnosti alkohola v alkoholnih

pijačah, namenjenih za potrošnjo, z zakonodajo države članice, če zadeva

uvoz alkoholnih pijač, ki so zakonito proizvedene in tržene v drugi

državi članici.

Stroški

16 Ob

upoštevanju, da se stroški vlade Kraljevine Danske, vlade Zvezne

republike Nemčije in Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču

predložile stališča, ne povrnejo;

ker je ta

postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku

pred Hessisches Finanzgericht, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo Hessisches Finanzgericht s sklepom z dne 28. aprila 1978, razsodilo:

Pojem

„ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve“ iz člena 30 Pogodbe

je treba razlagati tako, da zajema določitev najnižje vsebnosti alkohola

v alkoholnih pijačah, namenjenih za potrošnjo, z zakonodajo države

članice, če zadeva uvoz alkoholnih pijač, ki so zakonito proizvedene in

tržene v drugi državi članici.

Kutscher

Mertens de Wilmars

Mackenzie Stuart

Donner

Pescatore

Sørensen

O’Keeffe

Bosco

Touffait

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. februarja 1979.

Sodni tajnik

Predsednik

A. Van Houtte

H. Kutscher

* Jezik postopka: nemščina.